Z Jonijem se vračava s Stola proti Kriški, ko slišim po postaji o dobrih pogojih na Soriški tega dne. Vremenska napoved naj bi bila dobra tudi za naslednji dan, zato sklenem, da bom poizkusil navdušiti za akcijo še Jonija in pa Matica. Na Soriško se spravljamo že dolgo časa a ni dovolj navdušenja in volje, saj zadeva vzame precej časa, še posebno, če potem sopihaš nekje po Soški dolini.Vendar pa ob pivu zgubim precej upanja, ko Matic pravi: »Hudiča, a ti dons še ni bilo dovolj.« Matic je namreč pristal v Kranjski Gori in se je vrnil na štop, midva z Jonijem pa sva obrnila Javorniški Rovt in se vrnila nazaj na Ambroža , ter šla pogledat še Kočno in Grintovec, tako da smo imeli ta dan za sabo kar lepe kilometre. Joni pa tudi ni bil najbolj navdušen, pač le ni več samski in se pojavljajo določeni zadržki. Tudi pri meni doma niso bili najbolj zadovoljni z obvestilom o mojih namerah, pa kaj češ, za užitke moraš tudi kako požret. No pa sva se z Jonijem le zmenila in v soboto zjutraj jo mahneva na Soriško.
Na Soriško sva prišla že kmalu po deveti uri, a ugotoviva, da sva med zadnjimi. Ostali so namreč že veselo vlekli nahrbtnike iz avtomobilov in se odpravljali na štart. Pot ni dolga, vendar ti cca. 25 kg nahrbtnik kar da misliti. Ob prihodu na štart vidimo, da že kar veselo pihlja (bolj kot ob mojem prejšnjem letu s Sorice) a kmalu ugotovimo, da je to samo ogrevanje. Z večino pilotov smo se videli prvič, zato smo tudi malo izmenjali telefonske, saj ti lahko pridejo še kako prav pri organiziranju prevoza za povratek. Molek se je že ob 10h spravil v zrak. Začetek ni bil prav obetaven, ko pa je prišel okrog Lajnarja proti Slatniku, pa se je stvar začela popravljati. Tudi ostali so se hitro začeli pripravljati, a so bili štarti počasni, ker je imel skoraj vsak težave z vetrom, saj je začela termika konkretno delovati. Nekaterim smo morali jemati padala z bodeče žice. Tako je pretekla cela ura preden sva se tudi z Jonijem spravila v zrak. Bila sva namreč zadnja, ki sva štartala. Na štart je prišel še Rok, ki pa ni štartal, saj se mu je zdelo premočno in kot sem kasneje zvedel se je raje odpravil v Bohinj.
Če mi je šlo na štartu gladko, pa so se začele težave takoj po vzletu. Iztaknila se je povezava med GPS ter palmom in ko to uredim, vidim, da je zapleten tudi gas z opornico za noge. Termika je bila že konkretna, saj so bila dviganja že takoj na začetku tudi do 5m/s, zato ni bilo prav prijetno popravljati opreme v zraku. No pa se vse uredi in jo z Jonijem potegneva proti Črni prsti. Višine so se tam začele popravljati, tako,da smo bili tam že v višini grebena in kmalu tudi nad njim. Napredovali smo zelo hitro, saj tudi vrteli nismo prav veliko, sploh pa ne stebrov, ki so bili slabši od 2m/s. Prejšnji let po Bohinskih hribih, no bolj po luknjah se mi je zdel precej »zoprn«, saj si letel iz ene luknje v drugo, baze so bile nizko in z Jonijem skoraj nisva pokukala nad 1800m.Tokrat pa smo skoraj ves čas leteli nad grebenom, tako da sem tokrat lahko užival v razgledu, saj sem bil na tem terenu šele drugič. Razgled je bil res enkraten, celi Julijci kot na dlani. Bog ve kaj bi spesnili naši pesniki, če bi imeli možnost to videti. Kar prehitro smo preleteli do Rdečega roba, kjer pa višine ni bilo več kaj v zalogi, dežurc je bil gotovo na kavi, tako da sem komaj prilezel čez sedlo. K sreči pa so pobočja nad kuhinjo lepo delovala in kaj hitro sem bil nad Krnom, kjer je bil steber, kakršnega že dolgo nisem vrtel, močan in miren. Na tem koncu mi je Joni tudi nekaj ušel, tako da je bil on že nad Kobaridom, ko sem sam šele zapuščal Krn. Greben Stola se je hitro bližal, saj sem kar konkretno stopil na pospeševalec. Tam pa me pričaka precej vetra, tako da do sredine grebena ni bilo kaj dosti uporabnih dviganj, rukanja pa je bilo precej. Kar težko sem čakal, da pridem do štarta na Stolu, kjer sem pričakoval konkretna dviganja in jih tudi dočakal in se zopet dvignil nad greben. Letenje naprej pa je bilo, začinjeno z dviganji do 8m/s in pa kupom letalne druščine, od jadralcev, pa do gologlavega jastreba, ki je priletel mimo, oddaljen slabih 20m.Veličasten primerek, ki se je vsaj meni tisti trenutek zdel ogromen, po moji oceni približno 3m čez krila. No in že sem bil na Malem vrhu, od tu naprej pa zopet spoznavanje novega terena. Luknja pred mano niti ni bila tako majhna, ampak z velike višine je zadeva izgledala kar znosna, tako da sem se zapodil za ostalimi in kaj hitro priklopil greben, ki vodi do Čampona. V smeri južno od grebena zagledam štart, na katerem so veselo vrteli zmajarji in nekaj padalcev, tako da se mi je zdelo, da bo kmalu okoli mene tudi kup Italijanske druščine. Pred koncem grebena sem zavrtel še zadnji steber, ki je obetal lepo višino, nato pa se odpravil nad Gemono. Višina pa je kar veselo kopnela, zato se obrnem, saj je nisem hotel izgubiti preveč. V nasprotnem bi me začel priganjati tudi čas, saj sem se namenil, da moram obrniti vsaj do 14. ure. Tisti trenutek pa nisem imel več veliko časa v rezervi. Let nazaj proti Stolu je bil hiter, saj je začel pihati JZ. Na Stolu sva se z Jonijem tudi zadnjič slišala, videla pa se nisva že od Čampona naprej. Omenil mi je Javoršček, za katerega, če po pravici povem nisem vedel kje točno leži, samo dozdevalo se mi je. Vendar pa nisem bil siguren vase, saj bi potem moral Jonija videti na Polovniku, a ga ni bilo nikjer v vidnem polju. Tisto svetlo modro cunjo, vidiš šele, ko si oddaljen od nje manj kot 10m. Ucvrl sem jo proti Kobaridu. Malo pred njim pa sem se obrnil nazaj proti Stolu. Šele takrat pa sem uvidel, kako močan JZ je začel pihati. Tako da mi je bilo kaj hitro žal, ker jo prej nisem pobrisal na Polovnik. Do Stola sem se premikal zelo počasi, tudi manj kot 10km/h, pobrati pa se tudi ni dalo, da bi preskočil. Tako sem moral počakati, da sem priletel na Z stran Stola, kjer sem lahko pobral za brezskrben preskok na Polovnik. In res sem bil kaj hitro nad njem. Tam pa sem se spomnil pripovedovanj drugih padalcev, kakšne štorije so z njim, pa k sreči svojih muh ni kaj preveč kazal, verjetno tudi zaradi tega, ker sem letel nad grebenom. Druga pesem pa je bila na koncu in sicer nad Krasjim vrhom. Tam je bilo potrebno konjiča bolj potegniti za uzde, pa da bi vsaj bila dviganja, a teh od nikoder, tako da sem letel zelo nizko proti Krnu. Pošteno sem se moral potruditi, da sem zopet dobil spodobno višino, pa tudi nekateri ligaši, ki so tiste trenutke bili v moji bližini niso imeli kaj dosti boljših pogojev. Ko je potegnilo, pa sem hitro dosegel višino dneva in jo potegnil kar čez Krnsko jezero proti Tolminskim ravnam. Kmalu mi je bilo žal, za to odločitev, saj sem čez Komno izgubljal ogromno višine, propadanja so bila tudi večja od 5m/s, tako da sem mislil, da bom pristal kar na planoto, no pa se je izšlo s kakimi 50m reze
rve. No, vsaj peš ne bo treba hoditi v dolino, sem si rekel. A nad izvirom Tolminke dviganj tudi ni bilo od nikoder, tako da sem si že iskal prostor za zasilni pristanek. Tiste trenutke ti pride marsikaj na misel, tako sem se spomnil Lotričevih besed, da si na vsakem poletu vsaj enkrat na meji scurjenja. Ampak na tem koncu bom rabil dva dni, da pridem ven. Zato sem še bolj grizel in minute so se vlekle po polžje, metri pridobljene višine pa tudi, kot bi bili kilometri. Pod Tolminskim Migovcem se je le pojavilo nekaj konkretnega in z veseljem sem zavrtel, čeprav ni bil preveč miren steber. Cel dan je bil dokaj živahen, a me je na tem mestu prvič pošteno udarilo okoli ušes.Takrat sem zagledal tudi Moleka in nazaj grede me je ujel ter prišel iskat steber globoko pod menoj. A ga ni našel in moral se je vrniti na južno stran Migovca. Kmalu pa se je prikadil za menoj in na Črni prsti sva bila že skupaj. Od Migovca do Sorice pa je kar pošteno letelo, saj so bile brzine tudi do 60km/h. Še zmajar je zaostajal in na Rodici tudi obrnil ter se odpravil v Tolmin. Medtem se slišim tudi s Samom, ki je bil na Kriški z Maticem in izmenjava par besed. Na Sorici sem začel razmišljati kje bi pristajal, pa me ni nič mikalo, da bi šel na smučišče, ki je na zavetrni strani, za prevoz pa smo bili tudi domenjeni z domačini. Zato sem se raje odpeljal proti Ratitovcu, čeprav dokaj nizko. Sem pa računal, da bodo zahodna pobočja še delala in bom lahko pobral vsaj v višino vrha. Prav visoko se mi ni dalo več vrtet, saj se mi je zdelo, da bo višine dovolj na zalogi za dolet do Železnikov. Nad njimi sem se začel ozirati za pristanki, pravzaprav za vetrno vrečo, a je ni bilo nikjer videti. Tako sem se odločil, da pristanem na vzhodni strani Železnikov na velikem travniku. No, še smer vetra moram določit, pa v pristanek. A odločitev je bila zoprna, saj je 50m nad tlemi še pihal zahodnik in se seveda obrnem proti zahodu. Ko sem spustil kolesa, pa sem uvidel svojo napako, saj je letelo vse hitreje in seveda veste kaj je sledilo: kolesa zaribajo in floc v ribo. Najprej človek pomisli na inštrumente, če so vsi celi in k sreči so bili, sam pa tudi. Po šestih urah letenja si lahko kar zadovoljen, da zopet stopiš na trdna tla. Hitro pospravim padalo in pot pod noge do Jonija in ostalih, ki so že zasedali na bencinski v Železnikih. Šele sedaj sem videl, koliko sem izmučen po dveh res izrednih dneh letenja. Noge so se mi kar zapletale, a hladno pivo je bil dovolj močan magnet. Seveda nismo ostali samo pri enem, saj so bila grla suha in imeli smo si preveč povedati o doživetjih tega dne. Skoraj vsi, ki smo ta dan leteli smo si krepko popravili najdaljše preletene razdalje. Molek si je ta dan prislužil naslov Slovenskega XC prvaka. Za menoj je bilo dobrih 6 ur v zraku in preletenih 157km zračne linije. Točkovanje na OLC-ju pa je dalo boljši rezultat za ploski trikotnik, ki je meril 145 km. Detajli so vidni na spodnji preglednici.
No in končno sem le preskočil zame magično cifro 100km, ki mi je do sedaj nekako ni uspelo.
Milan Jenčič (2003)