Prvi teden evropskega prvenstva v Preddvoru je minil v znamenju dobrega vremena, in seveda dobrih in dolgih poletov. Razmere so premamile tudi mene. Ravno te dni sem bil sicer precej zaposlen z organizacijo na tekmovanju in svojo službo, vendar se je še našel čas za letenje.
Začelo se je že v soboto 27.junija. Uradni trening na Krvavcu. Ob nekoliko neugodnem severovzhodnem vetru so prave razmere nad ravnino. Kot predtekmovalec se že takoj po štartu dvignem na solidno višino 2600 m. Zaradi prej omenjenega vetra in višine se odločim za letenje nad ravnino. Nekaj sto metrov pod bazami je dokaj močno vendar mirno dvigovanje do 7 m/s. Nebo je prepleteno s kumulusnimi cestami, ki kar vlečejo na sprehod po njih. Na žalost je pred mano letališko območje, ki mi preprečuje kakšne sanjske prelete. Želja je le premočna, po radiju pokličem Andreja, ki mi na kratko opiše mejo letališke cone. Odločim se, da nadaljujem let po meji letališkega področja proti Škofji Loki. Cesta dobro drži in prav kmalu sem nad Loko. Tu se na žalost cesta konča, oziroma zavije na prepovedano območje. Tako se konča moj prvi “flatland” polet, dolg okoli 23 km.
Nadaljujem v torek. Odločim se za prelet proti zahodu. Zaradi pomanjkanja časa se iz Preddvora odpravim na najbližji štart, to je Potoška gora. Hitim na vrh, saj je za daljši prelet potrebno precej časa. Proti vrhu že zagledam tekmovalce kako drsijo preko bližnjih hribov naprej proti cilju. Še bolj pospešim tempo hoje. Na štartu je že nekaj kolegov, ki čakajo na ugodne razmere. Sam takoj začnem s pripravami na štart. Mimo se pripelje še osamljeni tekmovalec s Challengerjem in prav hitro ujame steber, ki ga popelje visoko navzgor. Kmalu za njim se tudi sam znajdem v istem stebru in s 4 m/s sem kmalu visoko nad Potoško goro. Ni časa za ogledovanje in užitke, takoj se odpeljem naprej. Tekmovalci so že vsi daleč naprej, zadnjega ujamem malo pred Begunjščico. Skupaj greva do Stola, potem pa se spet ločiva. S pomočjo vzhodnega vetra dokaj hitro napredujem naprej proti cilju., dokler se ne spremeni smer vetra. Znano je, da se v okolici v Kranjske gore dostikrat spremeni smer vetra iz vzhodnika v zahodnik. Ta sprememba me pripelje na predčasni pristanek na koncu Kranjske gore. Tokrat sem preletel 55,6 km.
Za naslednji dan meteorologi napovedujejo podobne vremenske razmere, zato se odločim za ponovitev prejšnjega dne. S to razliko, da tokrat štartam na Kriški gori. Ta dan je tu tudi štart evropskega prvenstva. Ne da bi vedel se disciplina tekme nekako pokriva z mojimi načrti. Štart je zgoden in seveda priljubljen “race to goal”. Ko se vzpenjam po poti navzgor, se odpre marker. Nebo nad mano se skoraj pokrije s padali. Nekateri so precej nizko in se kar težko pobirajo. Kupole padal drsijo ob pobočju in puščajo značilen piskajoč zvok. Zraven se vsako toliko časa zasliši šelestenje zapirajoče kupole in seveda vzkliki “scheise, merde…!”. Termika se prebuja in začne delovati s polno močjo. Ko pridem do štarta, so že vsi visoko nad grebenom. Izjema je le nekaj eksotičnih tekmovalcev, za katere je veter na štartu nekoliko premočan. Moji občutki so drugačni, ob čakanju na padalo, ki pride po tovorni žičnici, se žrem za vsako izgubljeno minuto. Končno prispe tudi ta, čakanje le ni bilo nekoristno, saj med tem pripravim vrečo a peska, ki mi bo služil za balast: Prvič sem se odločil za dodatno obtežitev in kot se je izkazalo kasneje, je bila odločitev pravilna. Štart je tak, kot smo ga običajno navajeni z gledati na video posnetkih. Takoj ko potegneš kupolo, te dobesedno posrka v nebo. Za prvi del leta se odločim leteti proti vzhodu, saj imam tam boljša izhodišča za XC prelet. Proti vetru gre nekoliko počasneje, zato se za obratno odločim že na Potoški gori. Bojim se namreč, da mi bo zmanjkalo časa. Z vetrom nazaj gre nekoliko s lažje, predvsem pa hitreje. Do Dobrče ni nobenih težav, tam pa kot ponavadi skupaj z nekaj tekmovalci priletim v termično pavzo. Kar nekaj časa se živčno vrtimo okoli grebena pri v zmajarski rampi, preden končno dobimo dovolj dviganja. Ko “zapnemo steber” nas v hipu dvigne na 2500 m. Od Dobrče letimo klasično pot preko Begunjščice na Stol, ter nato Belco, Golico, Rošco, Babo. V okolici Stola in naprej se vzhodni veter še pojačuje. Let tako izgleda bolj kot letenje ob obalnih klifih pri močnem vetru. Vsa termika je močno zanesena in raztrgana. Tu je resnično potrebna popolna koncentracija, saj je vsaka napaka lahko tudi usodna za varnost. Po Babi se odločim za svojo smer leta, in sicer po južnih grebenih. Ostali se držijo višjih grebenov, tako da ostanem sam. Pot mi je dobro znana, saj sem dan prej letel točno tam. Od daleč opazujem optimiste (ali pa obupne primere), ki se pobirajo po ozkih dolinah, polnih rotorjev in nevarnosti. Sam imam raje vedno v bližini široko dolino, ki omogoča varne pristanke.
Do Kranjske gore gre nekako rutinsko, tam pa se spet obrne veter v zahodnik. Tokrat mi pomaga balast in tako se uspešno prerinem do Rateč. Tu sem še na višini 1600 m. Po nekaj zavojih pa ujamem še nekoliko šibkejše dviganje in kmalu sem spet na 2100 m. Dobra višina mi vlije upanje, tako da se odločim za povratek nazaj. Vem, da ne bo šlo prav daleč, pa vendar poizkušam. Vsaj do Gozda Martuljka, kjer je pristal Sandi. Solidno nadaljujem dokler se dolina pred vasjo Podkuže ne zoži in veter je spet premočan. Poiščem najugodnejši travnik za pristajanje v močnem vetru. In končno po 4 urah in pol spet na tleh. V glavi mi ne da miru, sprašujem se in ugibam koliko kilometrov sem preletel ta dan. Dneva še ni konec, saj me čaka delo v Preddvoru. Ob cesti me pobere češki “team leader” in v športni Škodi “oddrviva” proti Preddvoru.
Najprej grem po formularje za XC prelet, potem pa takoj na računalnik, ki izračuna 85,6 km. Kar je zaenkrat najdaljši prelet z obratnimi točkami v Sloveniji. Z letenjem nadaljujem tudi naslednje dni. Tokrat letim bolj turistično, saj “pravo” letenje ni le uživanje in opazovanje okolice, ampak zahtevno opravilo, ki pobere precej energije, take in drugačne.
Pa vendar, ni ga užitka čez letenje.
Janez Žibert (Ikar 1992, št. 5)