… ali kaj se ti vse lahko zgodi na eni sami turi v dobrih 40km.
V soboto, 25.08.2001, smo se s prijatelji dogovorili, da se odpravimo v Bohinj letet z jadralnimi padali. Punco (ali po padalsko “shuttle bunny”) sem po dolgem prepričevanju le nahecal, da mi ob dogovorjeni uri (12h) dostavi jadralno padalo v Bohinj, sam pa sem se odločil, da grem tajat špeh na “beer bauchu” – in to s kolesom!!! Najlažje bi seveda šlo (start v Radovljici, kjer pač stanujem), mimo Bleda pa lepo po asfaltni cesti v Bohinj, toda naval nedeljskih voznikov v Bohinj je bil preveč očiten, da bi si upal nositi na prodaj svojo (hm, kar veliko namreč) zadnjico! Zato sem (bedak neumni) želel osvojiti Bohinj kar preko Jelovice, kar bi mi mogel moj full supension bicikl zlahka omogočati. In glej ga mene, jest ob 7:00 zjutraj že na biciklu pa pot pod kolesa…
1. Nobena pumpa tko dober ne pumpa kot moja pumpa pumpa
In se jaz takole zapeljem iz Radovljice po klancu navzdol proti Lancovemu in pri tistih parih ovinkih tam mi je kar pošteno “zvijalo” okvir pod ritjo. Eh ja, sem si mislil, če si dal 2000DEM za bicikl, je to pač to kar imaš. A na svoje skopuštvo pri nabavi bicikla hitro pozabim in nato “zagrizem” v prvi hrib, ki se niti ni zdel tako strm, a glej ga zlomka, meni števec kaže le 9km/h. Kaj??? Res sem se zredil, pa res sem se zapustil, ampak a sem res postal tak “gnoj”?? Verjeli ali ne, pomirilo me je šele dejstvo, da je v zadnji gumi komaj še kaj zraka (eeeee, ni zvijalo okvir, ampak je poskušalo sneti gumo na ovinkih). Eh ja, saj pravijo, da neogret takoj v hrib ni dobro, pa lepo pumpo iz rukzaka pa pumpat. Pumpam, pumpam, pumpam ama tale scottova priročna pumpa mogoče že fajn zgleda, samo dela pa ne ne vem kako dobro. Kakorkoli že, po prvih potnih sragah na čelu je moja guma polna. Hop na kolo, pa naprej v klanec: 14km/h – ves ponosen nase se peljem v pokončni in deloma prsno izbočeni drži! A glej ga, tik pod vrhom se naklon klanca ne spremni, jest pa spet na 9km/h. No tokrat že z izkušnjami izpred 10 minut najprej preverim zadnjo gumo – spet prazna. Bože, pa lih na začetku. Flikat se mi ne da, menjam. Nevešč vsega skupaj, zgubim slabe pol ure (BTW: nova zračnica gre boljše not, če jo prej mal napumpaš). Eh ja…
Nauk: Ni vedno kriv špeh za počasno vožnjo, včasih zataji tud tehnika!
2. Kuža laja, z repkom miga, vstane, leže, tačko da
Šibam jest naprej, že mimo gostišča Krona proti Taležu (na Jelovici). Tik preden se asfaltni del poti prevesi v makademaskega cca. 50m pred seboj zagledam proti meni hodečega kužka, cca. 60kg težkega Rottweilerja. Upočasnim vožnjo, ter iščem iz katerga grma bo priskakljal za njim še lastnik. O lastniku ne duha ne sluha, vožnja se upočasni (tokrat ne zaradi gume). Ustavim se. Rotty se ustavi tudi. Meriva se iz oči v oči na cca. 30m daleč. Ogledam si vse smeri možnega bežanja, ter ocenjujem najboljšo možnost (rotty se med tem usede na cesto). Hah, razjahal bom kolo, si mislim, pa lepo peš mimo njega, kolo pa za ščit med mano in njim. Toda, naredim samo par korakov proti njemu, pa rotty vstane. In se meriva spet. On zmaga, jaz pa par korakov nazaj. rotty se usede. Hm… Kaj sedaj? Obupati ne smem, saj sem prevozil že celih 7km. Poti nazaj ni. Desno od ceste na razdalji cca. 40m teče potok, in jaz se peš namenim proti potoku, ga prečim, zmočim čevlje, in lepo po drugi strani mimo rottija. Ne vem, kako je psu to uspelo, toda obračal se je za menoj sedeč, ne da bi dvignil rit – menim, da si jo je na asfaltu vsaj malo pa moral popraskati. Na varni razdalji zopet preko potoka, zopet zmočim čevlje, pes na asfalt, s kančkom očesa še ujamem rottija kako še vedno sedi tam sredi ceste in potem… GAAAAAAAAAAAAAAAAAAAASSSS (s tako povprečno bi bil preko Jelovice v prej kot 1 uri).
Nauk: Napad ni vedno najboljša obramba.
3. Kolesar kolesarju, prvič
Do sedaj sem na poti že debelo uro, prevoženih 8km, od tega 2km vzpona. Odlično mi gre. No, sedaj se je pa začela prava Jelovica – vzpon do planine Talež. Lep makadam+suša+obilo avtomobilistov=Damjan se nadiha prahu. A nič ne de, vsega hudega vajen šibam dalje. Se mi zdi, da kar hitro. A ni bilo tako: dohiti, in prehiti me kolesar. S takim finim kanondejlom, tudi full supension. Eh, sorodna duša, si mislim in lepo glasno pozdravim: “Dober dan. Gre?” Ne bev, ne mev. Kot, da me ni… Aaa, to je gotovo eden tistih, ki v življenju niso vrgli puške v koruzo, pa čeprav so gluhi, ga branim. Ah, nič nas ne sme presenetiti, gremo dalje. Par 100m naprej, pa vidim našega gluhonemega prijatelja, ko počiva. Greben mi zraste: OK, OK, sej je hiter sam kaj, ko mora skoz počivat. Se približam, in zaslišim…
(No, prej moram še nekaj razložiti. Sam ločim med vsaj dvema načinoma vožnje s kolesom: po hribu gor in po hribu dol. Po hribu gor kolesarim počasi. Ker hitro pač ne morem. Pa še špeh se mi topi, pa švicam. Zato uporabljam tako fino rutko s šildom, da mi vpija švic. Čelada me pa moti in samo ovira. Zato jo imam v načinu “po hribu navzgor” pripeto na nahrbtnik (pač vzamem na riziko, da se sicer lahko zvrnem na pičko tudi gor grede, ampak kaj hujšega pri moji brzini že ne bo moglo biti). Na vrhu hriba pa lepo rutica dol, pa čelada gor. Vedno. Imam sebe rad, veste!)
No, prisopiham do gospoda kolesarja, pa le ta: “A čelado mamo pa za okras??” “Dober dan tudi vam!” odvrnem in se čudim, ker ni gluh. In mu hitim razlagat o dveh načinih vožnje. Iz njega se je potem usul plaz psovk, ogorčenja, preklinjanja vse povprek pa še kakšno o žabarskih frajerjih na dragih biciklih je navrgel. Začuden, malo preplašen predvsem pa presenečen se poslovim, pri tem pa naslednjih nekaj metrov kukam preko ramena, a bo name vrgel še kakšen kamen ali ne.
Nauk: Vrana vrani ne izkljuje oči.
4. Kolesar kolesarju, drugič
Slabe 3km naprej prišvicam do odcepa za Goško planino. Tam se ustavim, se malo odžejam z vodo iz nahrbtnika, ter na plano privlečem kompleten Atlas Slovenije. Kdor je že kdaj vozil po Jelovici ve, da je tam nešteto poti in makadamskih cest, pa sem se raje zasigural in s seboj vzel zemljevid. Tako jaz tam na tem križišču zatopljen v atlas izbiram svojo smer (čeprav sem že doma 3x pregledal željene ceste) in tako ne opazim “gluhonemega”, da me je med tem dohitel. “Govno žabarsko, kaj se vlačiš po naših krajih, če vsakih 100m vlečeš na plano karto. Spizdi v Ljubljano!” me prebudi iz koncentracije branja Atlasa in odpelje proti Goški planini. Pa sploh nisem Ljubljančan…
No comment.
Nauk: Nek mu jebe pas mater.
5. Joške
Do začetka Tihe doline – brez problema. Kar nekako čudno za današnji dan, premlevam sam pri sebi. Zaloga tekočine je pošla, moj Atlas mi pravi, da je v bližini Počitniški dom. Gremo po vodo, pa še kakšen pir bom spil, če ga majo. Odvijem slabih 100m z glavne poti, ter se pripeljem direktno do koče. Ustavim, bicikl pa dobi počitek naslonjen na kar zajetno smreko pred hišo. Še preden uspem odprtati (nasprotno od oprtati??) nahrbtnik, že iz koče privrešči priletna gospa. Ne da bi bil navadna moška šovinistična svinja, ampak tako gromozanskih jošk jest v življenju še nisem videl: izza napetega fertaha (predpasnika) je bilo natančno moč razbrati celo velikost bradavičk (to so bile bolj bradavice), ki so bile vsaj tako velike, kot imajo ostale gospe velike joške. Neverjetno. (Grem stavit, da so imele bradavičke na koncu še ene male bradavičke, zgolj zato, da je zadoščeno naravi). Aja, zakaj je že vreščala, se sprašujete? No, motil jo je bicikl, ki je bil prislonjen na drevo: Boste drevo uničli, vsi tamle kolesa prislanjajo, moja lepotica se pa suši, je hitela pripovedovat. Sentimentalna navezanost na drevo je bila preočitna, zato sem hitro prestavil bickl – tokrat sem ga spustil kar na tla (joj, bicikl, oprosti mi) in upal, da odpadle iglice z THE smreke nimajo privilegija iste navezanosti 4-motorne gospej. Vode po tem seveda nisem dobil, češ, saj je še za nas ni dosti.
Nauk: Sto ljudi, sto čudi – sto žena dvesta sisa.
6. Kolesar kolesarju, tretjič
Do Rovtarice ni bilo več daleč. Tiha Dolina na Jelovici je res izjemno kolesarsko doživetje, z rahlim spustom in odlično naravo. Tako fasciniran jaz po slabih 3h urah prvič na spustu pridrvim okrog ovinka po svoji desni, takrat pa……. U JEBEMO!!! Naproti sopiha kolesar, in to na mojem delu ceste (na svoji levi skratka). V kriznih situacijah je vedno neverjetno, kako počasi se začne odvijati tistih par sekund. Toliko stvari ti v trenutku obdelajo možgani, da si že kar fasciniran sam nad seboj: Bremzaj? Ne ne, samo spodneslo te bo, pa boš padel. Zamenjaj kolesnico? Ne ne, samo še mal bolj nagneš kolo, pa te bo spodneslo na pesku? Poskusi se ogniti desno po gozdu? Ne ne, tam so drevesa. Zakruli? Ja ja, to bo to. No, kaj se je zgodilo potem, ne znam čisto točno opisat, bilo pa je skupek vsaj nekaj zgoraj opisanih možnosti. Najprej sem zakrulil, dedec je preplašeno dvignil glavo in izbuljil oči, potem sem žlajfal, zadnje kolo je zablokiralo in me dobesedno katapultiralo v gozd ob cesti, kjer sem s parimi res nečloveškimi manevri obvozil nekaj dreves in preko štora poletel preko balance na mehka gozdna tla. Ključnica? Cela. Noge? Cele. Glava? Čelada rules. Ko se tako tipam, do mene že prihiti gospod: »A vam kaj je, a vam kaj je?« »Ne vem še«, odvrnem in že mi pomaga na noge. Kar nekam preveč navdušeno mi je začel otepati listje in iglice z oblačil (sploh tisti “tepež” po zadnjici me je motil), nato pa sva s skupnimi močmi obdelala še bicikl. Vse je bilo v redu, le po števec je bilo treba nazaj v gozd, ker je se je pri padcu snel z ležišča, pa še kar hitro sva ga našla. Nekako nisva hotela obsojati ne jaz njega ne on mene za nastalo situacijo (on neprava smer vožnje, jaz pa nisem prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cestišču), pa sva kar nekaj razpredala par minut o vsem mogočem. Vseeno, Matej, če bos tole tule bral: vozi po desni.
Nauk: Na kolesarskih turah srečamo tudi Angleže.
7. Kolesar kolesarju, četrtič
Naslednje 3km do Rovtarice – brez problemov (no ja, razen da sem zapeljal na frišni “drek”, ki so ga na cesto privlekli gozdarji z enim največjih traktorjev, kar sem jih videl do sedaj in se poškropil od pete do glave). Na Rovtarci srečam dva kolesarja, ki se odločata za pot. Ustavim, malo podebatiramo, moj Atlas Slovenije jima pomaga se odločit za pravo pot preko Jelovice (šla sta na Vodiško planino), spotoma pa eden od niju opazi, da sem brez tekočine – prijazno ponudi svoj Gatorade, ki mu ga, konj Gorenjski, popijem do konca. Ni izgledal jezen, grem pa skor stavit, da mi je omenjal mamo. Lepo se poslovimo, jaz odžejan, ona pa lažja za kakšne slabe pol litra. No, bo pa vsaj lažje gonil v hrib…
Nauk: Tudi moja malenkost ni zlato, čeprav zgleda, da se svetim!
In tako še slabih 20km naprej, po dobrih 4urah vožnje, brez večjih težav prisopiham v Bohinj. Eh ja, lepo je biti kolesar…
(Damjan Slapar, 2001)