Najprej bi rad opozoril, naj lepota opisanih dogodkov ne prevara bralca, kajti kot obziren pisec sem se vsaj v glavnem vzdržal nemarnega preklinjanja in psovanja.
Da sem klofuto staknil, na zadnji tekmi državnega prvenstva niti ni tako pomembno. Prav tako je bil sam vzrok nezgode kar se da banalne narave (skupek tistih butastih šolskih napak), pri vsem pa se mi zdi bolj važen nauk. Dlje časa sem že trkal po mizah in opeval svojo srečo, medtem, ko sem namesto kakega nauka o padalskih nezgodah, raje srkal pivo. No in se je zgodilo. Izmed vseh 80 nastopajočih, jasno, ravno meni. Ne bi poudarjal, da je pri vsem imel prste zraven še sloviti gospod Murphy, pač.
Ko sem lovil sapo po teatralnem padcu, pravzaprav dvojnem ali trojnem akslu, mi je v prijetnem hladu sence ob vzletišču, nenadoma postalo ogabno slabo. Prva evforija, ko sem računal, da bom tekmo še odletel, se je hitro polegla in počasi sem začel razmišljati o “Predinovih modro belih rožicah”. In vam povem, da mi je bilo tako slabo le še oni dan, ko smo se ga nagonili na vaški šrangi. K sreči sem prijatelje spoznal že prej in z veseljem sprejel Igorjevo povabilo na kratek izlet v klinični center. Kakšna izgleda loterijska stojnica v soboto dopoldne veste. Približno tako in še malo huje pa izgleda urgenca ljubljanskega KC na sončno sobotno popoldne. Tu je nekdo pogrnil s kolesom, tam oni z rolerji, pa tisti s Češke koče,… in tudi jaz z drevesa. Se sprašujete zakaj z drevesa? Drevesa nisem niti povohal, a je za odškodninske zahtevke jadralno padalstvo sila nehvaležen šport. Bolje je pasti z lestve ali po stopnicah (ali z drevesa) kakor si zlomiti en sam noht z jadralnim padalom. Tako sem tudi jaz raje padel z drevesa (med reševanjem mačka, seveda). Ko sem nekako prikrevsal do “kapije” slovite urgence in razložil kako se počutim in čemu, so me kot vroč kostanj natovorili na ležalni voziček in svetlobno hitro odpeljali do legendarnih ordinacij (35, 36, 37,…). Na tistem vozičku sem se počutil kot kak desetkrat pogret golaž v dijaški menzi. Vsi te ogledujejo in ovohavajo, kot bi preverjali ali že kaj zaudarjaš. Na nožnem palcu bi potreboval le še listek in bil bi živ kadaver. Zdravstveno kartico prav za tak primer vedno nosim s sabo, tako da sem računal na ekspresno obravnavo. Pa sem se pri svojih računih grdo uštel. Krčmarjeva gostilna je bila polna kot že dolgo ne. Minila je ura, ko so me nehali žgečkat “sumljivi mravljinci” po okončinah, minili sta dve, ko sem malenkost že pozabil na bolečine in minila je še tretja, ko sem prepadenim pogledom navkljub, že zbijal šale. In minila bi še četrta, ko prijatelju Igorju in njegovi ženi Silvi, ki sta me v čakalnico* pripeljala, ne bi vidno pošlo potrpljenje. Zvezam med modro belim kadrom navkljub, sem prebil, slečen pod rjuho, še slabo urico in kasneje čakajoč na rentgen še eno. Iz vljudnosti in spoštovanja do onih, ki so morali v KC prestati še kaj lepšega, svojih “muk” ne kanim raztegovati v nedogled. Slike so uspele brez fleša in po strokovni diagnozi skelet ni skrival svežih prelomov, jaz pa ne veselja.
Bilo je to kratkotrajno veselje, saj se je prava zabava šele začela. Kot ponavadi, sem si mislil, da bom odšantal kak dan ali dva, pa bo stvar pozabljena. Ko pišem sledeče sestavke je mimo že tretji teden in tehniko šepanja sem izpilil do potankosti. Prav lahko bi jo patentiral in licenco oddajal kakim “fejk” beračem. Iz najprej natrgane mišice sem, ker nisem malenkosten, napravil strgano. Oteklina je še vedno oteklina in tudi temno vijolična barva na mestu udarca še nič ne kaže, da bi se spremenila v tisto modro in kasneje zlato zeleno. Pravzaprav, se tolažim, pa imam neznansko srečo, da se nisem še polomil, saj bi se v tej vročini krepko potil, srbeča mesta pod mavcem pa dosegal le z najdaljšo grebljico. Če bi seštel vse kletvice, ki sem jih izrekel na svoj račun in včasih tudi kar tja v dan, bi zagotovo imel v dobrem vsaj častno ložo, če že ne mesto literarnega svetovalca v peklu.
Ko se pri padalskih izletih včasih spozabim in nehote počenjam bedarije, prej ko slej dobim kak opomin. Če samo pomislim na tisti ogaben vonj po razkužilu, ki vlada po bolnicah, potem bo tole slednje opozorilo zaleglo za precej dolgo. Previdno se bom vzdržal hvale bolnišnic in njih režima, saj predvidevam, da se na prednostno listo uvrstiš šele z zlomljenim tilnikom…Vsem želim obilo zdravja, užitkov in se vidimo v zraku.
* Čakalnica pravzaprav ni pravi izraz za tesno ozek hodnik, ki služi še vse kaj drugemu, kot potrpežljivemu čakanju nesrečnih strank na mojstre obrti.
Janez Križnar ( izvedenec paramedikalne stroke in zapečkarstva)