Kar nekaj let je že preteklo odkar se je spodaj opisan dogodek zgodil. Pa vendar se mi zdi vredno ga zapisati, saj z vsakim letom spomin bledi in čez 10 let ne bo več kaj zapisati. Eh, šalo na stran, kaj smo doživeli si preberite v nadaljevanju.
Enkrat sem že pisal o mopedistični odpravi in vam obljubil nadaljevanje. Zgodilo se je že naslednje leto (2001), le krmilo odprave smo to pot naravnali proti Štajerski. Z nami pa tokrat ni bilo Sama, ki je iz neznanih razlogov zahinavil. Ker se nihče drug ni prijavil zraven, smo jo mahnili na pot že prekaljeni mački – Jurij, Tomaž in jaz. Dolgotrajne priprave smo tokrat precej skrajšali, zaradi česar sem prav sam, v nadaljevanju, plačal obilno ceno. Jurijev moped (APN 6) je bil praktično nov, saj so mu v tovarni Tomos napravili remont. Samega mopeda skoraj nisi spoznal. Vse novo; vilice, izpušna cev, sedež,… skratka Jurij je lahko srebal pivo, medtem, ko sem se jaz še praskal kje bom moped sploh dobil. Tudi Tomaž je še vedno imel svojega APN 6, v izvrstnem stanju. Ker sem si leto prej svoj moped izposodil pri Tomažu, je bil seveda prvi na listi »motodajalcev«. Še lani je ta moped (Automatic) izvrstno delal, na trenutke celo predel, zato sem z veseljem sprejel simbolično »kavcijo« zanj. Ko sva ga s Tomažem vlekla iz garaže, pa so se že kazali znaki intenzivne uporabe. Prekleto, njegov mlajši brat je iz njega v enem letu naredil razvalino! Odstranil je tudi prelepo košarico za sedežem, ki je nadvse prikladna za prevoz popotniške krame. V prvi vrsti seveda piva. Čas za iskanje mopeda se je medtem iztekel, zato sem se pač zadovoljil z dano izbiro. Sicer pa je vedno tako, da se človek rad tolaži s tistim »bo že kako«, ko je za dober potek dogodkov treba vložit nekaj napora. In tako je bilo tudi z mano. A že na kratki trasi od Britofa do Šenčurja sem preklel Tomaževega brata, moped in svojo naivnost. Namesto, da bi se pri Juriju dobili v desetih minutah, sem se privlekel po pol ure. Vmes mi je moped crknil kake 4x in resno me je zaskrbelo, da turneje po Štajerski letos ne bo. Pa sta me Jurij in Tomaž očetovsko trepljala in kot stara strokovnjaka razlagala, da to »kašljanje« ni nič, da je le motor malo zarjavel prek zime. Potihem sem sumil, da gre za natego, a ker sta bila popravil motorja vešča le onadva, me je grela zla misel, da bom v kaki senci srebal pivo, medtem, ko bosta onadva popravljala moj krš.
Dan 1
Mojemu mopedu smo dodali še improviziran prtljažnik nanj otovorili mojo garderobo in pognali motorje. Pot naj bi nas vodila skozi Kamnik, prek Črnivca, Gornjega grada in Mozirja do Velenja. Tam pa bi že videli kako smo razpoloženi in kam se nam bo še ljubilo. Niti še nismo prispeli v Kamnik, pa je moj moped zopet kašljal in nekam čudno zamorjeno brundal. V Kamniku smo se prvič ustavili in odprli torbo z orodjem. Prav tako je bilo kot sem si predstavljal. Jaz v senci s pivom, onadva pa na Soncu s 14 ključem v rokah. Po kaki uri sta zaključila in izjavila, da je zdaj zopet vse v najlepšem redu, potihem pa sem sumil, da jima je bilo zgolj zadosti Sonca in od verige umazanih rok. Da se nisem zmotil, se je pokazalo že na klancu proti Črnivcu. Moped je vlekel tako počasi, da sem si med buljenjem v obcestne jarke, ogledal vsako bilko, cvet in čmrlja posebej. S težavo in še enim postankom smo se le privlekli do Črnivca, ki je bolj spominjal na Vršič, kot na borih 902m visok hribček. Uspehu smo takoj nazdravili v novi restavraciji na vrhu prelaza. Ker se je dan že iztekal, mi pa smo bili še vedno na Gorenjskem, je bilo očitno, da bo pot bolj zanimiva kot smo pričakovali. Pri spustu v Gornji grad ni bilo omembe vrednih posebnosti. Tam smo obiskali lokalni moto servis in kupili nekaj cevk ter filter za gorivo mojega žrebička. Moja mehanika sta kot vzrok težav osumila svinjarijo v tanku za gorivo. Ker je noč že trkala na duri, sem poklical padalskega prijatelja Petra (Fifo) in ga povprašal po kakem kozolcu ali uti, kjer bi naša odprava prevedrila noč. Po stari navadi se nam je obetala viharna noč in oživeli so spomini na prejšnjo odpravo ter taborjenje ob Soči. Peter nas ni razočaral in nam v naše veselje ponudil kar domač senik, katerega pritličje je bilo rezervirano za perjad in govedo. Po kratki debati, z gospodinjo in gospodarjem, smo se zahvalili in ob prvih debelih kapljah odpravili v leseno depandanso. Nad nami se je razbesnela nevihta in vso noč je treskalo nevarno blizu. Spanje na senu mi je sicer v užitek a tokrat sem se le premetaval, saj se nikakor nisem znebil misli, da bo že naslednji trenutek počilo v našo streho. Preden bi našli izhod, bi se najbrž že scvrli kot piščanci na ražnju, saj smo bili dobesedno na vrhu senene kopice. Pa se to le ni zgodilo in po jutranji kavi smo jo mahnili naprej proti Mozirju.
Dan 2
Nočna nevihta je umila nebo in kar dobro ohladila ozračje. Očitno je to prijalo tudi mopedom, saj so vsi trije prav spoštljivo vlekli. V križišču pri Radmirju, smo se složno odločili in rahlo spremenili naš načrt ter namesto proti Mozirju krenili proti Ljubnem. Vleklo nas je proti Logarski dolini in od tam naprej proti Koroški. Prav na pragu Logarske doline pa nas je čakalo razočaranje v obliki kioska in kondukterja, ki te ne spusti mimo brez plačane vstopnine. Počutil sem se kot na šolskem izletu, le da to pot ni bilo tovarišice, ki bi nam razdelila karte in tudi stražmojster ni prodajal bobi palčk in pingo soka. Ko ga jebe in smo šli dalje. Zavijemo še do Pavličevega sedla, kjer nas brezdelni cariniki butasto opazujejo, ko se jim pridružijo še vedno sumničavi policaji, pa se poberemo naprej. Moj moped fantastično vleče in zlahka premaguje klance. Očitno je bila res svinjarija v tanku kriva vsemu. Makadamska cesta pod Olševo je prekrasno doživetje. Kdor se tam še ni vozil ali hodil, jo enostavno mora izkusit. Odpira se razgled na celotno Logarsko dolino, Matkov in še Robanov kot. Panorama precej spominja na Bovški konec, le da so ljudje tu precej bolj gostoljubni. Na koncu te gorske magistrale stoji še najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Pri Bukovniku po domače, kjer je tudi kmečki turizem. In prav tam smo si privoščili izdatno kosilo z odličnim golažem in kislim mlekom, po smešno nizki ceni. Okrepčani smo se poslovili in spustili na severno stran pobočja proti smučarski metropoli – Črni.
Med potjo se mi je povsem razmajal improviziran prtljažnik in enkrat sem že stresel nekaj vsebine, pa sta jo k sreči našla Jurij in Tomaž, ki sta peljala za mano. Taista zgodba se je ponovila le streljaj pred Črno, na neoznačenem ležečem policaju. Moped je malo poskočil, šele v naslednjem ovinku pa sem začutil, da je moje plovilo nekam lahko. Ozrl sem se nazaj in glej ga zlomka, prtljažnika ni bilo več. Z njim vred pa tudi gojzarjev, spalne vreče in bisage cunj. Previdno sem ustavil, obrnil in za prvim ovinkom naletel na Jurija in Tomaža, ki sta nemo zrla v obcestni jarek in me iskala. Menila sta, da sem najbrž pogrnil, saj so po vsej cesti ležale moje stvari…
Prek Črne, Mežice in Prevalj smo prispeli do Raven, kjer smo sklenili svoj drugi potovalni dan. Nekdo nam je namignil, da je izvrsten kraj za prenočevanje, okolica Ivarčkega jezera pod Uršljo goro. Kraj je res imeniten, skoraj kičast, a kaj, ko je povsod naokrog polno sprehajalcev in izletnikov. Jurij in Tomaž sta izkoristila priliko in v jezeru malo zaplavala, meni pa je bolj prijal hladen tuš, ki je bil – neverjetno – zastonj. Kot prerojeni še malce posedimo ob jezeru in premlevamo nadaljnjo smer našega toura. Šotor si postavimo precej na samem, ob gozdu. Za razliko od lani, sem letos sklenil, da me ponoči ne bo več zeblo. S sabo sem vzel astro-folijo, ki je odlična zaščita pred mrazom. Le zjutraj je Tomaž je nekaj rentačil, ker se mu je celo noč sanjalo, da ga nekdo, kot ikebano, zavija v celofan papir.
Dan 3
Presneto težko je najti kraj za šotorenje, kjer te zjutraj ne bi zbudil kak firbec, gozdarska motorka, ali celo lastnik parcele. Vedno sem imel občutek, da pred nekom bežimo. In nič drugače ni bilo tudi to jutro. K sreči pa so tudi kmetje zjutraj še malo zaspani in v pritlehni meglici ne opazijo vsakogar. Na hitro smo pospravili šotor, preden se znova prikaže kak partibrejker in jo vžgali proti Slovenj Gradcu. Ko se takole pelješ na mopedu, s častivrednih 40km/h, imaš obilo časa za opazovanje. Pašniki, njive, vonj po gnoju in silaži, sopihajoče stoenke in yugi, vse to ti daje vedet, da se giblješ po neokrnjeni naravi ruralnega habitata. Spremembe niso tako nenadne kot pri vožnji z avtom. Imena krajev na avtomobilskih tablicah se le počasi spreminjajo in slednjič me prešine misel, da smo v bistvu zgrešili cilj odprave. Nahajamo se namreč na Koroškem. A brez skrbi, saj nas čaka še dolga pot domov, ki bo nedvomno vodila tudi prek Štajerske.
Da bo pot doga, pa je znova poskrbel moj moped. Cuka in rožlja na vse pretege, premikam pa se zopet po polžje. Ob takih prilikah vedno ugotovim, da Slovenci nimamo zares sočnih kletvic, saj 300 hudičev ali šmentana niti slučajno ne pristojita danemu trenutku in ne potešita razvnetega razpoloženja. Ni vrag, da v Slovenj Gradcu ne najdemo kake delavnice, kje bi popravili moj moped. In res! Kaj kmalu odkrijemo povsem pristen Tomos servis, v njegovi delavnici pa lastnika in vajenca. Skoraj solznih oči hitim mojstru naproti, ki ravno »turira« nek moped, a že od daleč nekaj maha in cinca. Ko pridem bližje razloži, da je uradno na dopustu in da se s sinom le malo igračkata. Mož se očitno ne šali in potrebno bo vse pogajalsko znanje, da ga prepričam naj vendarle pogleda moj moped. V obupu mu omenim, da mu pravzaprav delamo reklamo in da je z nami tudi Tomosov tovarniški pilot (Jurij), čigar moped je bil zares zelo podoben originalu. Na kraju se me le usmili in privoli v kratek servis. Po kaki uri je moj moped zopet na dvorišču naš mojster pa mi ga zmagoslavno izroča za testni krog. Neverjetno, ampak moped zopet dela tako kot se šika. Mehanikoma mastno plačam in odprava se nadaljuje. Po par kilometrih pa motor spet trokira in vse je po starem. Sledi daljše obdobje preklinjanja in sklenem, da se k takemu serviserju ne bom vračal. Podamo se negotovi usodi naproti.
V dolini je tačas peklensko vroče in vsem trem se toži po senci ali vsaj hladnem pivu. Nekdo se domisli ideje o Rogli, ki pade na plodna tla. Približno vemo po kateri poti naj bi jo ubrali, obenem pa zaupamo v kažipote. S Tomažem sva se zanašala na Jurija, saj je po koreninah štajerc, obenem pa je v te kraje že večkrat potoval. On pa je najbrž menil, da bova že midva zinila kam, kje in kako. Tako nas je cesta vodila vedno bolj proti jugu, namesto na sever. Šele ob krajevni tabli Velenje smo posumili, da nekaj ne štima. Pomoti navkljub pa se nismo razburjali, kajti bili smo na dopustu. V Velenje pa smo tako ali tako nameravali zaviti nazaj grede. Malce smo se razgledali po mestu in v starem delu našli primerno senco pod parazoli barskega vrta. Pozno popoldne smo jo ubrali še na Velenjski grad in si obenem ogledali skakalnici kjer je naš Jurij gradil kariero. Da je Velenje tudi bratsko mesto, se ve. Po krajšem tavanju skozi mestne favele zaidemo v ulico, ki je na moč spominjala na Baščaršijo, manjkali so le kovci bakrenih džezvic. V bidermajer-kičasti piceriji, ki je obenem služila še igralništvu, si privoščimo obed in lovimo bolj redke slovenske besede. Da koga ne užalim, naj povem, da so bili vsi sila prijazni in ustrežljivi. Pravo nasprotje kasnejši celjski izkušnji. Bližala se je noč, mi pa smo bili sredi mesta, ki je najmanj primerno za šotorišče. Podamo se k jezeru, kjer takisto ne najdemo mirnega kraja, zato jo pobrišemo proti Vinski gori. Nočna vožnja z mopedom po prometni cesti je ruska ruleta, zato nekje vmes zavijemo na bližnji pašnik. Tam najdemo celo majhen kozolec in obenj razgrnemo streho našega šotora.
Dan 4
Zjutraj nas je predramil hrup prometa z bližnje ceste. Kmalu zatem jo je priromal še lastnik kozolčka, ki se je očitno zbal za svoje imetje. Sprva nas je prav postrani gledal, ko se je prepričal, da nismo kaki piromani, pa nam celo dovolil utrgati nekaj kislih jabolk z bližnje jablane. Skoraj prepričan sem, da je bila sosedova. V Vinski gori se ustavimo na jutranji kavi, nato pa jo mahnemo nazaj proti Pohorju. Rogla nas še vedno čaka. V Vitanjah naredimo krajši postanek in se v bližnji železnini oskrbimo z rezervnimi deli oz. potrošnjo robo. Nek domačin nam svetuje panoramsko cesto, ki na moč spominja na tisto izpod Olševe. Tudi tokrat nam ni žal, da smo se ognili prometu in se naužili svežega zraka. Nekje pod vrhom Konjiške planine pridemo na asfaltno cesto, ki očitno vodi proti naši Rogli. Od mojega mopeda se je ob vsakem postanku širil sumljiv vonj po bencinu. Zlohotni sumi se izkažejo za točne, ko ugotovim, da je pričel »krvavet« tank za gorivo. Vsem laikom; tank za gorivo je na automaticu del ogrodja in ga ne moreš preprosto zamenjat. Najbrž je ceneje, če zamenjaš kar cel moped. Ne preostane mi drugega kot, da ob vsakem postanku iztočim vse gorivo v plastenko in ga ob odhodu zopet pretočim nazaj. Zdelo se mi je, da sta se Jurij in Tomaž ves čas nasmihala in se vedno, ko sem vlačil plastenko iz nahrbtnika malce hinavsko obračala proč. Sicer pa jima ne zamerim, saj ni lepšega kot pogled na telička, ki se brezglavo poda na Pohorje z razpadajočim mopedom.
Ko smo zopet v dolini, se nam kar malo kolca po prijetnih 19°C na Pohorju, saj spodaj duši soparna vročina. Sklenemo, da dlje proti Štajerski ne bomo več rinili. Odprava se sprevrže v misijo Apollo 13 in srečen bom, če me moped privleče do doma. A vseeno se odločimo, da spotoma zavijemo še v Laško. Pri Celju se ustavimo ob Šmartinskem jezeru, kjer malce sperem prah iz las, medtem pa si Jurij in Tomaž pereta grlo v bližnji gostilni. Na poti skozi Celje naši želodci zakrulijo v en glas in složno zavijemo v staro mestno jedro, poiskat jim hrano. Žal ne vem imena restavracije a bila je to najdražja, najpočasnejša in najošabnejša postrežba, odkar jem špagete. Prepričan sem, da so se tiste o škrtih Gorenjcih domislili prav v tej oštariji. Naj jim crkne vsa živina in pogori skedenj! Zlovoljni zapustimo ta špagetni pisker in se po par ovinkih znajdemo v Laškem. To mesto imam v lepem spominu že od nekdaj. Tod sem zmagal tekmo, bil poročna priča in se zabaval na cvetlično-pivskih orgijah. Žal nam ostane le še toliko dneva, da si najdemo miren kotiček in vnovič razprostremo svojo platneno streho. K sreči nas je letos dež spremljal le prvo noč in je bila Tomaževa šotorka zgolj v moralno oporo.
Dan 5
Čeprav sem v začetku malo sanjal, da bi jo ucvrli še do Šentruperta, kjer so taborili loški študentje, pa me je moped postavil na realna tla. Po nekaj dneh nenehnih težav sem imel pustolovščin dovolj. Tudi Jurij in Tomaž sta se strinjala, da je cilj izpolnjen in skupaj smo sklenili, da jo mahnemo proti domu. Pot nas je vodila proti jugu kjer v Rimskih toplicah zavijemo proti Hrastniku, od tam pa prek hriba v Trbovlje. Spotoma smo požrli se za jerbas prahu, saj smo kot vedno iskali bližnjice. Iz Trbovelj jo prisopihamo v Zagorje in se na nekem križišču skorajda zaletimo v policaje. Šok je bil obojestranski in še preden sta policaja dojela, da pred njimi stoji »dogodek leta«, smo jo popihali proti Kisovcu. Če bi nas omenjena stražmojstra vzela na piko, bi se spričo pokvarjenih luči, spalnih vreč na balanci, provizoričnih prtljažnikov in petih prestav, zagotovo olajšali za 100 jurjev. Kljub peklenski vročini, nas je grela misel, da smo jo dobro odnesli in da granata ne pade dvakrat na isto mesto. Torej bi do doma morali imeti mir. In tako je tudi bilo. Prek Peterkinih Moravč se zlijemo v Mengeš Varoš in od tam prek Komende, po lokalnih poteh, v Grad. V piceriji Vrba se pridružimo starim znancem, ki so ravno zaključili svoj polet z Ambroža.
Tako smo končali letošnji moped tour, ki je bil sicer prikrajšan za enega člana posadke a zato precej ozaljšan z raznimi pripetijami tehnične narave. Ker so tega leta uvedli še nov prometni zakon, po katerem je potrebna registracija mopedov, je bil to tudi naš poslednji tour. Lepe so Slovenske pokrajine in žal mi je, da jih z mopedje perspektive ne bom več videl. Pa naj zaključim, preden postanem otožen kot psa s platnic Tomaževega albuma slik. Do naslednjih dogodivščin vam kličem nasvidenje in na mnoga leta!
Janez Križnar (2001)
