Category: Dejavnosti

Z Jonijem se vračava s Stola proti Kriški, ko slišim po postaji o dobrih pogojih na Soriški tega dne. Vremenska napoved naj bi bila dobra tudi za naslednji dan, zato sklenem, da bom poizkusil navdušiti za akcijo še Jonija in pa Matica. Na Soriško se spravljamo že dolgo časa a ni dovolj navdušenja in volje, saj zadeva vzame precej časa, še posebno, če potem sopihaš nekje po Soški dolini.Vendar pa ob pivu zgubim precej upanja, ko Matic pravi: »Hudiča, a ti dons še ni bilo dovolj.« Matic je namreč pristal v Kranjski Gori in se je vrnil na štop, midva z Jonijem pa sva obrnila Javorniški Rovt in se vrnila nazaj na Ambroža , ter šla pogledat še Kočno in Grintovec, tako da smo imeli ta dan za sabo kar lepe kilometre. Joni pa tudi ni bil najbolj navdušen, pač le ni več samski in se pojavljajo določeni zadržki. Tudi pri meni doma niso bili najbolj zadovoljni z obvestilom o mojih namerah, pa kaj češ, za užitke moraš tudi kako požret. No pa sva se z Jonijem le zmenila in v soboto zjutraj jo mahneva na Soriško.

Na Soriško sva prišla že kmalu po deveti uri, a ugotoviva, da sva med zadnjimi. Ostali so namreč že veselo vlekli nahrbtnike iz avtomobilov in se odpravljali na štart. Pot ni dolga, vendar ti cca. 25 kg nahrbtnik kar da misliti. Ob prihodu na štart vidimo, da že kar veselo pihlja (bolj kot ob mojem prejšnjem letu s Sorice) a kmalu ugotovimo, da je to samo ogrevanje. Z večino pilotov smo se videli prvič, zato smo tudi malo izmenjali telefonske, saj ti lahko pridejo še kako prav pri organiziranju prevoza za povratek. Molek se je že ob 10h spravil v zrak. Začetek ni bil prav obetaven, ko pa je prišel okrog Lajnarja proti Slatniku, pa se je stvar začela popravljati. Tudi ostali so se hitro začeli pripravljati, a so bili štarti počasni, ker je imel skoraj vsak težave z vetrom, saj je začela termika konkretno delovati. Nekaterim smo morali jemati padala z bodeče žice. Tako je pretekla cela ura preden sva se tudi z Jonijem spravila v zrak. Bila sva namreč zadnja, ki sva štartala. Na štart je prišel še Rok, ki pa ni štartal, saj se mu je zdelo premočno in kot sem kasneje zvedel se je raje odpravil v Bohinj.

Če mi je šlo na štartu gladko, pa so se začele težave takoj po vzletu. Iztaknila se je povezava med GPS ter palmom in ko to uredim, vidim, da je zapleten tudi gas z opornico za noge. Termika je bila že konkretna, saj so bila dviganja že takoj na začetku tudi do 5m/s, zato ni bilo prav prijetno popravljati opreme v zraku. No pa se vse uredi in jo z Jonijem potegneva proti Črni prsti. Višine so se tam začele popravljati, tako,da smo bili tam že v višini grebena in kmalu tudi nad njim. Napredovali smo zelo hitro, saj tudi vrteli nismo prav veliko, sploh pa ne stebrov, ki so bili slabši od 2m/s. Prejšnji let po Bohinskih hribih, no bolj po luknjah se mi je zdel precej »zoprn«, saj si letel iz ene luknje v drugo, baze so bile nizko in z Jonijem skoraj nisva pokukala nad 1800m.Tokrat pa smo skoraj ves čas leteli nad grebenom, tako da sem tokrat lahko užival v razgledu, saj sem bil na tem terenu šele drugič. Razgled je bil res enkraten, celi Julijci kot na dlani. Bog ve kaj bi spesnili naši pesniki, če bi imeli možnost to videti. Kar prehitro smo preleteli do Rdečega roba, kjer pa višine ni bilo več kaj v zalogi, dežurc je bil gotovo na kavi, tako da sem komaj prilezel čez sedlo. K sreči pa so pobočja nad kuhinjo lepo delovala in kaj hitro sem bil nad Krnom, kjer je bil steber, kakršnega že dolgo nisem vrtel, močan in miren. Na tem koncu mi je Joni tudi nekaj ušel, tako da je bil on že nad Kobaridom, ko sem sam šele zapuščal Krn. Greben Stola se je hitro bližal, saj sem kar konkretno stopil na pospeševalec. Tam pa me pričaka precej vetra, tako da do sredine grebena ni bilo kaj dosti uporabnih dviganj, rukanja pa je bilo precej. Kar težko sem čakal, da pridem do štarta na Stolu, kjer sem pričakoval konkretna dviganja in jih tudi dočakal in se zopet dvignil nad greben. Letenje naprej pa je bilo, začinjeno z dviganji do 8m/s in pa kupom letalne druščine, od jadralcev, pa do gologlavega jastreba, ki je priletel mimo, oddaljen slabih 20m.Veličasten primerek, ki se je vsaj meni tisti trenutek zdel ogromen, po moji oceni približno 3m čez krila. No in že sem bil na Malem vrhu, od tu naprej pa zopet spoznavanje novega terena. Luknja pred mano niti ni bila tako majhna, ampak z velike višine je zadeva izgledala kar znosna, tako da sem se zapodil za ostalimi in kaj hitro priklopil greben, ki vodi do Čampona. V smeri južno od grebena zagledam štart, na katerem so veselo vrteli zmajarji in nekaj padalcev, tako da se mi je zdelo, da bo kmalu okoli mene tudi kup Italijanske druščine. Pred koncem grebena sem zavrtel še zadnji steber, ki je obetal lepo višino, nato pa se odpravil nad Gemono. Višina pa je kar veselo kopnela, zato se obrnem, saj je nisem hotel izgubiti preveč. V nasprotnem bi me začel priganjati tudi čas, saj sem se namenil, da moram obrniti vsaj do 14. ure. Tisti trenutek pa nisem imel več veliko časa v rezervi. Let nazaj proti Stolu je bil hiter, saj  je začel pihati JZ. Na Stolu sva se z Jonijem tudi zadnjič slišala, videla pa se nisva že od Čampona naprej. Omenil mi je Javoršček, za katerega, če po pravici povem nisem vedel kje točno leži, samo dozdevalo se mi je. Vendar pa nisem bil siguren vase, saj bi potem moral Jonija videti na Polovniku, a ga ni bilo nikjer v vidnem polju. Tisto svetlo modro cunjo, vidiš šele, ko si oddaljen od nje manj kot 10m. Ucvrl sem jo proti Kobaridu. Malo pred njim pa sem se obrnil nazaj proti Stolu. Šele takrat pa sem uvidel, kako močan JZ je začel pihati. Tako da mi je bilo kaj hitro žal, ker jo prej nisem pobrisal na Polovnik. Do Stola sem se premikal zelo počasi, tudi manj kot 10km/h, pobrati pa se tudi ni dalo, da bi preskočil. Tako sem moral počakati, da sem priletel na Z stran Stola, kjer sem lahko pobral za brezskrben preskok na Polovnik. In res sem bil kaj hitro nad njem. Tam pa sem se spomnil pripovedovanj drugih padalcev, kakšne štorije so z njim, pa k sreči svojih muh ni kaj preveč kazal, verjetno tudi zaradi tega, ker sem letel nad grebenom. Druga pesem pa je bila na koncu in sicer nad Krasjim vrhom. Tam je bilo potrebno konjiča bolj potegniti za uzde, pa da bi vsaj bila dviganja, a teh od nikoder, tako da sem letel zelo nizko proti Krnu. Pošteno sem se moral potruditi, da sem zopet dobil spodobno višino, pa tudi nekateri ligaši, ki so tiste trenutke bili v moji bližini niso imeli kaj dosti boljših pogojev. Ko je potegnilo, pa sem hitro dosegel višino dneva in jo potegnil kar čez Krnsko jezero proti Tolminskim ravnam. Kmalu mi je bilo žal, za to odločitev, saj sem čez Komno izgubljal ogromno višine, propadanja so bila tudi večja od 5m/s, tako da sem mislil, da bom pristal kar na planoto, no pa se je izšlo s kakimi 50m rezerve. No, vsaj peš ne bo treba hoditi v dolino, sem si rekel. A nad izvirom Tolminke dviganj tudi ni bilo od nikoder, tako da sem si že iskal prostor za zasilni pristanek. Tiste trenutke ti pride marsikaj na misel, tako sem se spomnil Lotričevih besed, da si na vsakem poletu vsaj enkrat na meji scurjenja. Ampak na tem koncu bom rabil dva dni, da pridem ven. Zato sem še bolj grizel in minute so se vlekle po polžje, metri pridobljene višine pa tudi, kot bi bili kilometri. Pod Tolminskim Migovcem se je le pojavilo nekaj konkretnega in z veseljem sem zavrtel, čeprav ni bil preveč miren steber. Cel dan je bil dokaj živahen, a me je na tem mestu prvič pošteno udarilo okoli ušes.Takrat sem zagledal tudi Moleka in nazaj grede me je ujel ter prišel iskat steber globoko pod menoj. A ga ni našel in moral se je vrniti na južno stran Migovca. Kmalu pa se je prikadil za menoj in na Črni prsti sva bila že skupaj. Od Migovca do Sorice pa je kar pošteno letelo, saj so bile brzine tudi do 60km/h. Še zmajar je zaostajal in na Rodici tudi obrnil ter se odpravil v Tolmin. Medtem se slišim tudi s Samom, ki je bil na Kriški z Maticem in izmenjava par besed. Na Sorici sem začel razmišljati kje bi pristajal, pa me ni nič mikalo, da bi šel na smučišče, ki je na zavetrni strani, za prevoz pa smo bili tudi domenjeni z domačini. Zato sem se raje odpeljal proti Ratitovcu, čeprav dokaj nizko. Sem pa računal, da bodo zahodna pobočja še delala in bom lahko pobral vsaj v višino vrha. Prav visoko se mi ni dalo več vrtet, saj se mi je zdelo, da bo višine dovolj na zalogi za dolet do Železnikov. Nad njimi sem se začel ozirati za pristanki, pravzaprav za vetrno vrečo, a je ni bilo nikjer videti. Tako sem se odločil, da pristanem na vzhodni strani Železnikov na velikem travniku. No, še smer vetra moram določit, pa v pristanek. A odločitev je bila zoprna, saj je 50m nad tlemi  še pihal zahodnik in se seveda obrnem proti zahodu. Ko sem spustil kolesa, pa sem uvidel svojo napako, saj je letelo vse hitreje in seveda veste kaj je sledilo: kolesa zaribajo in floc v ribo. Najprej človek pomisli na inštrumente, če so vsi celi in k sreči so bili, sam pa tudi. Po šestih urah letenja si lahko kar zadovoljen, da zopet stopiš na trdna tla. Hitro pospravim padalo in pot pod noge do Jonija in ostalih, ki so že zasedali na bencinski v Železnikih. Šele sedaj sem videl, koliko sem izmučen po dveh res izrednih dneh letenja. Noge so se mi kar zapletale, a hladno pivo je bil dovolj močan magnet. Seveda  nismo ostali samo pri enem, saj so bila grla suha in imeli smo si preveč povedati o doživetjih tega dne. Skoraj vsi, ki smo ta dan leteli smo si krepko popravili najdaljše preletene razdalje. Molek si je ta dan prislužil naslov Slovenskega XC prvaka. Za menoj je bilo dobrih 6 ur v zraku in preletenih 157km zračne linije. Točkovanje na  OLC-ju pa je dalo boljši rezultat za ploski trikotnik, ki je meril 145 km. Detajli so vidni na spodnji preglednici.

No in končno sem le preskočil zame magično cifro 100km, ki mi je do sedaj nekako ni uspelo.

Milan Jenčič (2003)

Nedelja zvečer. Utrujen napišem še članek o ligi s Kriške gore, v mislih podoživim današnji polet in zaspim kot ubit. Kar nekam nenavadno saj je ura komaj devet. Nisem še dobro utonil v spanec pravičnega, že pozvoni telefon, ki je po pomoti ostal vklopljen. Oglasi se Lubo. Kaj bo slabega me zanima, saj na pir niti slučajno ne grem več. Nekaj še kolobari potem pa pove, da sta z Jurijem zjutraj namenjena na Lisco. Kaj, kako?! Naenkrat sem buden in v glavi mi vztrepeta misel na rekordni prelet proti Ratečam. Jasno, seveda grem zraven, le kako bi iz rok izpustil tako priložnost.

Naj povem, da se mi podobna ruta mota po glavi že kar nekaj let. Za izhodišče pa bi namesto Lisce raje imel Malič. Razlika v kilometrih ni velika, pa še hribčki so bolj na gosto posejani. Ampak v sili hudič tudi muhe je. Ravno z Maliča sem že poizkušal, pa se je vedno končalo tam pred Kamnikom, zakaj ne bi enkrat še z Lisce.

Ponedeljek zjutraj. Za odhod smo določili nekje deveto uro a kot vedno se je stvar zapletla. Problemi s šoferjem, avtom ipd.. Odrinemo šele ob enajstih in napade nas črv dvoma. Zdelo se mi je, da so se vsi semaforji zarotili proti nam, pred Zidanim mostom pa nas je ustavil še po balkansko urejen izmenično enosmerni promet. Minute pa so tekle in tekle in tekle. Puhasti kumulusi so se že nagajivo smukali nad Kopitnikom in Kumom ter dosegali zavidljive višine. Napoved je obetala idealne pogoje: šibak JV do V veter in bazo čez 2000 mnv.. Medtem, ko je mene premagovala dremavica, je Lubo spretno manevriral po zavitih serpentinah, seveda pod budnim očesom navigatorja Jurija. Na Lisco se privlečemo ob 12.45, za kako uro prepozno. Časa za trezen razmislek ni, zato le še izpolnemo birokratski del, odlijemo in se poženemo v zrak. Razmere na štartu so obetale vnebovzetje, poudarjam obetale. Dejansko pa so bili vsi stebri preveč zaneseni in se na našo žalost niso končali s kumulusi. Vztrajnost je obrodila sadove in po dvajsetih minutah mi le uspe splezati pod bazo na 2150 m. Lubo in Jurij pa še vedno zaman sondirata nemirna pobočja okrog Lisce. Uberem jo kar naravnost proti Kopitniku in pustim »kozje griče« pri miru. Po pravilu so oblački nad Kopitnikom razpadli prav ob mojem prihodu, zato hitim iskat termiko na južna pobočja ob Savi. Skoraj pogubna napaka, saj izgubim docela vso višino in po malem že opazujem možne pristanke v ozkem kanjonu. Izkaže se, da JV sploh ni JV ampak S-SV veter, zato me v razbitih dviganjih vztrajno odnaša proti Kumu. Ta čas me je že ujel Jurij, ki pobere Kopitnik in odplanira proti Mrzlici. Čez čas le ujamem nekaj konkretnega in položaj se naenkrat obrne. V dilemi ali naj priklopim Partizanski vrh ali Mrzlico, se ob pogledu na plazilca Jurija, raje odločim za slednjo. Severni veter je kar močan in trdno se oprimem vsakega balončka. Tu sem ga polomil in izgubljal dragocene minute v šibkih dviganjih, ki niso vodila prav do baze, pa čeprav sem že nabral dovolj višine za direkten priklop Čemšeniške planine. Jurija izgubim in sklepam, da je že pristal, Lubota pa tako ali tako nisem videl že od Lisce dalje. Najbrž se razočaran že vrača z avtom. Kot ponavadi je Čemšeniška z dviganji zatajila, postregla pa je s prekrasnim rodeom, najbolj gnusnim ta dan. Bežen pogled naprej; Lepa stradica proti Trojanam obeta precej več kakor sinje prazna Menina. Spet sem se uštel, zato se že drugič od blizu spogledujem z nepokošenimi senožetmi. Že se me je loteval obup, saj je znova kazalo na prezgodnji štop domov. Kot pri Jonasu sem imel na voljo polovičko in lahko izbiral med Trojansko in Tuhinjsko dolino. Le, da bi tu za tolažilno nagrado požel nošnjo polnega nahrbtnika vse mogoče padalske krame. Tudi tu je nad mano bdel veliki brat in kilav balonček se sprevrže v katapult do baze. Počasi se pričnem spraševati kakšna bo telovadba okrog Krvavca, če se sever ne umiri. Na Slevcu sem dobesedno prikovan na mestu, prhutava dviganja pa še enkrat razodenejo vse slabosti mehkokrilcev. Da bi rinil v pobočja Velike planine me ne vleče preveč, saj bi zagotovo končal v hosti ali podobnem ščavju – preklemani sever! Odbaloniram proti Krvavcu in upam na bolje. Vsaj teren postaja bolj domač, se tolažim in kot struna napet pričakujem močne rotorje okrog Kriške planine. Krvavec vedno znova preseneča in zdi se kot, da bi veter popustil. Še vedno previdno nalagam metre v svojo višinsko banko in na 2400 m zadovoljen odneham. Opazim tudi prvo življenje na Ambrožu a razen zmajarja ne pobere nihče. Potoško goro kar preskočim in se zapodim direktno v Kališče. Krog, dva, tri in oddrvim proti Kriški gori. Vedno bolj mi postaja jasno, da sem za kako uro prepozen zato pohodim gas do konca. Še dežurec v Tolstem vrhu in hitro proti Dobrči, od tu pa na ziher proti Begunjščici. Dva Blanika sta obetala ugoden razplet. Kaj kmalu ju pustim globoko spodaj in z 2650 m na računu lovim Stol. Pridružim se belemu P 7, ki kraljuje nad Prešernovo kočo, obenem pa žalostno opazujem padalca, najverjetneje obsojenega na pristanek pri Žagi. Sranje, Belščica že crkuje in tu se mi še kako maščuje pozen štart ter nesmiselno balinčkanje nad Gabrskim in Kamnikom. Kar je je in zdaj ni časa za javkanje, z 2200 m odletim proti Golici. Dviganja so na žalost že prešibka, da bi lahko zvrtel kaj več kot 100-200 m čez greben. Udarec številka dve je SZ veter, ki je pričel pihati nad grebeni. Pod 1700 m zastriže še močan dolinski V veter in postane mi jasno da Rateč danes ne bom videl. Sicer pa sem obupal nad čudežem, ki bi bil potreben za prelet do meje, v razna pravljična bitja pa z izjemo pametne blondinke ne verjamem (šala). Po dolini letim kot puščica in vzhodnik z vsakim izgubljenim metrom pridobiva na moči. Pred očmi se mi že slika vsa mogoča gimnastika pred pristankom. Najbrž bi še lahko preletel Gozd Martuljek a zagledam primeren travnik in poleg še priče, zato izvlečem podvozje. Obrnem proti vetru, pohodim gas, a se vseeno komaj kam premikam. Kazalo je že, da bom brcal košato tepko in kozolec a se vse izteče brez posledic. Kmetu se vljudno opravičim, saj sem mu zaoral po brhki njivi, obenem pa mu v roke pomolim XC obrazec v podpis.

V nahrbtniku mi zvoni telefon in hitim se oglašat. Jurija zanima kje sem. Stotica je padla, o tem ni dvoma, a vseeno mu malce razočaran povem, da nisem v Ratečah. Razloži, da je sedel v Tuhinjsko, Lubo pa se še vedno drži. Osuplo se pričnem ozirati v nebo in »žalostno« ugotovim, da imamo avto še vedno na Lisci. Zdaj, zdaj pričakujem njegov zmagoslavni nadlet do Rateč. To pa bi bil »debi« a la Nal! Napišeš svoj prvi XC obrazec, odletiš +130 km in pričneš šahirat. Potihem sumim, da bi se ob 18.30 še lahko pregoljufal mimo Babe in Kepe. Saj sem že jaz skoraj pol ure zaman nežno »božal« Babo po nogah in na koncu dobil košarico. Bil bi pa hec. Lubotov telefon zvoni – torej je že na tleh. Po krajšem pregovarjanju mi le pove, da je v Dovju. Fenomenalno, dva preleta čez stotko. Ko pa zvečer zvem kaj so odleteli še Roman, Tomi, Primož, Miha in Erzo uvidim, da je bil to zares Dan D! Rateče in Ziljska dolina pa še vedno odbijajo vse napade borcev kurirčkove magistrale (Liscinega bataljona, da ne bo pomote).

Datum: 15. maj, 2000
Štart: Lisca 13.20
Pristanek: Gozd Martuljek 18.30
Padalo: SKY – Divine 26 R
Preletena razdalja: 119,6 km
Janez Križnar (2000)

Najprej bi rad opozoril, naj lepota opisanih dogodkov ne prevara bralca, kajti kot obziren pisec sem se vsaj v glavnem vzdržal nemarnega preklinjanja in psovanja.

Da sem klofuto staknil, na zadnji tekmi državnega prvenstva niti ni tako pomembno. Prav tako je bil sam vzrok nezgode kar se da banalne narave (skupek tistih butastih šolskih napak), pri vsem pa se mi zdi bolj važen nauk. Dlje časa sem že trkal po mizah in opeval svojo srečo, medtem, ko sem namesto kakega nauka o padalskih nezgodah, raje srkal pivo. No in se je zgodilo. Izmed vseh 80 nastopajočih, jasno, ravno meni. Ne bi poudarjal, da je pri vsem imel prste zraven še sloviti gospod Murphy, pač.

Ko sem lovil sapo po teatralnem padcu, pravzaprav dvojnem ali trojnem akslu, mi je v prijetnem hladu sence ob vzletišču, nenadoma postalo ogabno slabo. Prva evforija, ko sem računal, da bom tekmo še odletel, se je hitro polegla in počasi sem začel razmišljati o “Predinovih modro belih rožicah”. In vam povem, da mi je bilo tako slabo le še oni dan, ko smo se ga nagonili na vaški šrangi. K sreči sem prijatelje spoznal že prej in z veseljem sprejel Igorjevo povabilo na kratek izlet v klinični center. Kakšna izgleda loterijska stojnica v soboto dopoldne veste. Približno tako in še malo huje pa izgleda urgenca ljubljanskega KC na sončno sobotno popoldne. Tu je nekdo pogrnil s kolesom, tam oni z rolerji, pa tisti s Češke koče,… in tudi jaz z drevesa. Se sprašujete zakaj z drevesa? Drevesa nisem niti povohal, a je za odškodninske zahtevke jadralno padalstvo sila nehvaležen šport. Bolje je pasti z lestve ali po stopnicah (ali z drevesa) kakor si zlomiti en sam noht z jadralnim padalom. Tako sem tudi jaz raje padel z drevesa (med reševanjem mačka, seveda). Ko sem nekako prikrevsal do “kapije” slovite urgence in razložil kako se počutim in čemu, so me kot vroč kostanj natovorili na ležalni voziček in svetlobno hitro odpeljali do legendarnih ordinacij (35, 36, 37,…). Na tistem vozičku sem se počutil kot kak desetkrat pogret golaž v dijaški menzi. Vsi te ogledujejo in ovohavajo, kot bi preverjali ali že kaj zaudarjaš. Na nožnem palcu bi potreboval le še listek in bil bi živ kadaver. Zdravstveno kartico prav za tak primer vedno nosim s sabo, tako da sem računal na ekspresno obravnavo. Pa sem se pri svojih računih grdo uštel. Krčmarjeva gostilna je bila polna kot že dolgo ne. Minila je ura, ko so me nehali žgečkat “sumljivi mravljinci” po okončinah, minili sta dve, ko sem malenkost že pozabil na bolečine in minila je še tretja, ko sem prepadenim pogledom navkljub, že zbijal šale. In minila bi še četrta, ko prijatelju Igorju in njegovi ženi Silvi, ki sta me v čakalnico* pripeljala, ne bi vidno pošlo potrpljenje. Zvezam med modro belim kadrom navkljub, sem prebil, slečen pod rjuho, še slabo urico in kasneje čakajoč na rentgen še eno. Iz vljudnosti in spoštovanja do onih, ki so morali v KC prestati še kaj lepšega, svojih “muk” ne kanim raztegovati v nedogled. Slike so uspele brez fleša in po strokovni diagnozi skelet ni skrival svežih prelomov, jaz pa ne veselja.

Bilo je to kratkotrajno veselje, saj se je prava zabava šele začela. Kot ponavadi, sem si mislil, da bom odšantal kak dan ali dva, pa bo stvar pozabljena. Ko pišem sledeče sestavke je mimo že tretji teden in tehniko šepanja sem izpilil do potankosti. Prav lahko bi jo patentiral in licenco oddajal kakim “fejk” beračem. Iz najprej natrgane mišice sem, ker nisem malenkosten, napravil strgano. Oteklina je še vedno oteklina in tudi temno vijolična barva na mestu udarca še nič ne kaže, da bi se spremenila v tisto modro in kasneje zlato zeleno. Pravzaprav, se tolažim, pa imam neznansko srečo, da se nisem še polomil, saj bi se v tej vročini krepko potil, srbeča mesta pod mavcem pa dosegal le z najdaljšo grebljico. Če bi seštel vse kletvice, ki sem jih izrekel na svoj račun in včasih tudi kar tja v dan, bi zagotovo imel v dobrem vsaj častno ložo, če že ne mesto literarnega svetovalca v peklu.

Ko se pri padalskih izletih včasih spozabim in nehote počenjam bedarije, prej ko slej dobim kak opomin. Če samo pomislim na tisti ogaben vonj po razkužilu, ki vlada po bolnicah, potem bo tole slednje opozorilo zaleglo za precej dolgo. Previdno se bom vzdržal hvale bolnišnic in njih režima, saj predvidevam, da se na prednostno listo uvrstiš šele z zlomljenim tilnikom…Vsem želim obilo zdravja, užitkov in se vidimo v zraku.

* Čakalnica pravzaprav ni pravi izraz za tesno ozek hodnik, ki služi še vse kaj drugemu, kot potrpežljivemu čakanju nesrečnih strank na mojstre obrti.

Janez Križnar ( izvedenec paramedikalne stroke in zapečkarstva)

Zima je pravi čas za razmišljanje o pretekli letalni sezoni, za analiziranje in tudi za načrtovanje prihajajoče sezone. V pretekli sezoni mi je uspelo kar nekajkrat preleteti solidne razdalje, vendar nanje nikoli nisem bil pripravljen. Posledica tega je bila pomankanje dokumentacije.

Ravno to me je vzpodbudilo k načrtnemu delu pri preletih. Najbolje je že vnaprej določiti traso preleta, in tak prelet “v glavi” preleteti vsaj nekajkrat. Poleg brezhibne opreme je tu velikega pomena izbira terena glede na vremenske razmere.

Ob takih razmišljanjih se je rodilo nekaj za takrat sanjskih preletov. Zdeli so se mi teoretično možni, vendar v praksi izvedtjivi samo z velikansko srečo ali tehnično boljšo opremo. Razvoj letenja pa je to sezono ogromno napredoval ( s tem mislim na znanje in miselnost pilotov ), tako, da so nekdaj nedosegljivi preleti že skoraj postali resničnost.

K letošnji rekordni letini preletov pa je veliko prispevalo tudi izjemno ugodno vreme. Eden od uspešnih dni je bil tudi 19. avgtust. Dan navidezno kot že nekaj dni prej, vendar za poznavalce vseeno boljši kot ostali.

Že tretji ali četri dan zapored, smo s prijatelji uspešno, po nekaj ur leteli po bližnjih vrhovih od Dobrče do Krvavca in še kam dlje. Ob pogledu na čudovite gorske vrhove in grebene sem se spomnil na razne izračune o preletih. Kerje te dni prevladovalo relativno brezveterje in dobra temičnost, sem se odločil za trikotnik in let preko grebena Košute. Zavedal sem se, da je naloga zelo težka, saj Košuta še ni bila preletena z jadralnim padalom, Še manj pa veriga vrhov med Košuto in Storžičem.

Ta dan zgodaj odidem na štart. Pot navzor je zaradi vročine kar naporna in utrudljiva, vendar ob dobri kondiciji se tudi ta kar hitro bliža vrhu. Ob prihodu na vrh me razveseli pogled na visoko plapolajoče zastavice, ki naznanjajo dobre termične pogoje. Tik pred mano štarta Slavc, ki po nekaj krogih in osmicah že doseže vrh Potoške in se kmalu zatem odpelje naprej proti Kriški gori. Tudi sam hitro naberem viširio, vendar se najprej zapeljem nad ravnino ter poslikam tudi Preddvor, če bi mi pri povratku zmanjkalo višine za Potoško in s tem ne bi mogel zaključiti trikotnika. Ko se vrnem nazaj na greben, še enkrat naberem višino, tokrat do konca. stebra. Termika je tokrat kar precej ostra, tako, da imam na skalnatih predelih kar precej dela.. Tudi tokrat razen nekaj oddaljenih kumulusov v Julijcih vlada modra termika. Višina stebrov je nekako povprečna do 2200 m. Prvi znak za odlične pogoje se pokaže na Kriški gori, kjer se ta dan prvič dvignem na dobrih 2700 m. Veselje ne traja dolgo, saj takoj po največji višini padem v “luknjo” s 6-7 m/s propadanjem. Na 2000 m se razmere spet stabilizirajo. V Dobrčo priletim z dobro višino, vendar sem prenizek za nadaljevanje. Termičnost je dokaj slaba, ali cikli temike so zelo kratki, tako da za nekaj sto metrov porabim celih 40 minut. Po radijski zvezi izvem za prelet preko Triglava z zmajem na višini čez 4000 m. Ta informacija mi vlije upanja, tako, da tokrat nekoliko nižje odletim proti Begunjščici. Krnalu se pokaže prava slika. Že na veznem grebenu dobim močno in konstantno dviganje. Kmalu sem na višini 2500 m in s to višino pridem do prve obratne točke koče na Robleku. Nekaj izgubljene višine pridobim po poti preko grebena Begunjščice, kjer nabiram višino skupaj z jadralci.

Doslej je vse šlo po načrtih, in seveda po že poznanih terenih, odslej pa me čaka čisto nekaj novega, ljubeljska dolina in greben Košute. Precejšnja višina je moj zaveznik in s polno hitrostjo odpeljem proti Košuti. Med preletom opazujem pot, ki me še čaka. Med grebenom Košute in Storžičem se na višini okrog 4000 m začnejo razvijati manjši kumulusi. To je zelo dober indikator za nadaljevanje poti. Po Košuti se peljem skoraj s polno hitrostjo, saj praktično ne izgubljam višine. Kmalu pridem do Tolste Košute, ki je moja druga obratna točka. Medtem opazim za sabo dve jadralni letali, torej le nisem sam na tujem terenu. Jadralca navrtita dobro višino in odletita proti jugo-vzhodu. Tudi zame pride čas odločitve, obstojita dve možnosti, let proti jugu ali pa povratek po že preleteni smeri. Odločim se za prvo. Na Košuti navrtim, kar se pač da in opeljem naravnost pod kumuluse. To se obrestuje, saj kmalu dobim šibko, vendar konstantno dviganje. Pridem do višine 3200 m kjer dviganje oslabi, tako da opustim misel o letenju do baze, ki je nekje na višini 4000 m.

Sem ravno na polovici med obema grebenoma. Po hitrem izračunu ugotovim, da bo višina zadostovala za prelet grebena Storžiča. S polno hitrostjo letim naprej. Vse pogosteje gledam oddaljenost Storžiča in višinomer, ki veselo odšteva metre. Ko preletim greben, imam še okoli 200 m rezervne višine. Vse skupaj izgleda, kot da bi stopil skozi okno v že znani svet. Nižje pod vrhovi jadrajo kolegi, ki jim ni čisto jasno, od kod sem se naenkrat vzel. Brez težav dobim še nekaj dodatne višine in odletim slikat cilj Potoško goro. Letenja imam za ta dan dovolj, odpeljem se na pristanek v Preddvoru.

Tu se šele povsem zavem, kaj je za mano, FAI trikotnik; Potoška gora – Roblek – Tolsta Košuta – Potoška gora, 54 km, točno 3 ure letenja, s povprečno hitrostjo 18 km/h. Zame “naj let” v vseh pogledih do sedaj.

Janez Žibert  Ikar 1992, št. 7 )

Prvi teden evropskega prvenstva v Preddvoru je minil v znamenju dobrega vremena, in seveda dobrih in dolgih poletov. Razmere so premamile tudi mene. Ravno te dni sem bil sicer precej zaposlen z organizacijo na tekmovanju in svojo službo, vendar se je še našel čas za letenje.

Začelo se je že v soboto 27.junija. Uradni trening na Krvavcu. Ob nekoliko neugodnem severovzhodnem vetru so prave razmere nad ravnino. Kot predtekmovalec se že takoj po štartu dvignem na solidno višino 2600 m. Zaradi prej omenjenega vetra in višine se odločim za letenje nad ravnino. Nekaj sto metrov pod bazami je dokaj močno vendar mirno dvigovanje do 7 m/s. Nebo je prepleteno s kumulusnimi cestami, ki kar vlečejo na sprehod po njih. Na žalost je pred mano letališko območje, ki mi preprečuje kakšne sanjske prelete. Želja je le premočna, po radiju pokličem Andreja, ki mi na kratko opiše mejo letališke cone. Odločim se, da nadaljujem let po meji letališkega področja proti Škofji Loki. Cesta dobro drži in prav kmalu sem nad Loko. Tu se na žalost cesta konča, oziroma zavije na prepovedano območje. Tako se konča moj prvi “flatland” polet, dolg okoli 23 km.

Nadaljujem v torek. Odločim se za prelet proti zahodu. Zaradi pomanjkanja časa se iz Preddvora odpravim na najbližji štart, to je Potoška gora. Hitim na vrh, saj je za daljši prelet potrebno precej časa. Proti vrhu že zagledam tekmovalce kako drsijo preko bližnjih hribov naprej proti cilju. Še bolj pospešim tempo hoje. Na štartu je že nekaj kolegov, ki čakajo na ugodne razmere. Sam takoj začnem s pripravami na štart. Mimo se pripelje še osamljeni tekmovalec s Challengerjem in prav hitro ujame steber, ki ga popelje visoko navzgor. Kmalu za njim se tudi sam znajdem v istem stebru in s 4 m/s sem kmalu visoko nad Potoško goro. Ni časa za ogledovanje in užitke, takoj se odpeljem naprej. Tekmovalci so že vsi daleč naprej, zadnjega ujamem malo pred Begunjščico. Skupaj greva do Stola, potem pa se spet ločiva. S pomočjo vzhodnega vetra dokaj hitro napredujem naprej proti cilju., dokler se ne spremeni smer vetra. Znano je, da se v okolici v Kranjske gore dostikrat spremeni smer vetra iz vzhodnika v zahodnik. Ta sprememba me pripelje na predčasni pristanek na koncu Kranjske gore. Tokrat sem preletel 55,6 km.

Za naslednji dan meteorologi napovedujejo podobne vremenske razmere, zato se odločim za ponovitev prejšnjega dne. S to razliko, da tokrat štartam na Kriški gori. Ta dan je tu tudi štart evropskega prvenstva. Ne da bi vedel se disciplina tekme nekako pokriva z mojimi načrti. Štart je zgoden in seveda priljubljen “race to goal”. Ko se vzpenjam po poti navzgor, se odpre marker. Nebo nad mano se skoraj pokrije s padali. Nekateri so precej nizko in se kar težko pobirajo. Kupole padal drsijo ob pobočju in puščajo značilen piskajoč zvok. Zraven se vsako toliko časa zasliši šelestenje zapirajoče kupole in seveda vzkliki “scheise, merde…!”. Termika se prebuja in začne delovati s polno močjo. Ko pridem do štarta, so že vsi visoko nad grebenom. Izjema je le nekaj eksotičnih tekmovalcev, za katere je veter na štartu nekoliko premočan. Moji občutki so drugačni, ob čakanju na padalo, ki pride po tovorni žičnici, se žrem za vsako izgubljeno minuto. Končno prispe tudi ta, čakanje le ni bilo nekoristno, saj med tem pripravim vrečo a peska, ki mi bo služil za balast: Prvič sem se odločil za dodatno obtežitev in kot se je izkazalo kasneje, je bila odločitev pravilna. Štart je tak, kot smo ga običajno navajeni z gledati na video posnetkih. Takoj ko potegneš kupolo, te dobesedno posrka v nebo. Za prvi del leta se odločim leteti proti vzhodu, saj imam tam boljša izhodišča za XC prelet. Proti vetru gre nekoliko počasneje, zato se za obratno odločim že na Potoški gori. Bojim se namreč, da mi bo zmanjkalo časa. Z vetrom nazaj gre nekoliko s lažje, predvsem pa hitreje. Do Dobrče ni nobenih težav, tam pa kot ponavadi skupaj z nekaj tekmovalci priletim v termično pavzo. Kar nekaj časa se živčno vrtimo okoli grebena pri v zmajarski rampi, preden končno dobimo dovolj dviganja. Ko “zapnemo steber” nas v hipu dvigne na 2500 m. Od Dobrče letimo klasično pot preko Begunjščice na Stol, ter nato Belco, Golico, Rošco, Babo. V okolici Stola in naprej se vzhodni veter še pojačuje. Let tako izgleda bolj kot letenje ob obalnih klifih pri močnem vetru. Vsa termika je močno zanesena in raztrgana. Tu je resnično potrebna popolna koncentracija, saj je vsaka napaka lahko tudi usodna za varnost. Po Babi se odločim za svojo smer leta, in sicer po južnih grebenih. Ostali se držijo višjih grebenov, tako da ostanem sam. Pot mi je dobro znana, saj sem dan prej letel točno tam. Od daleč opazujem optimiste (ali pa obupne primere), ki se pobirajo po ozkih dolinah, polnih rotorjev in nevarnosti. Sam imam raje vedno v bližini široko dolino, ki omogoča varne pristanke.

Do Kranjske gore gre nekako rutinsko, tam pa se spet obrne veter v zahodnik. Tokrat mi pomaga balast in tako se uspešno prerinem do Rateč. Tu sem še na višini 1600 m. Po nekaj zavojih pa ujamem še nekoliko šibkejše dviganje in kmalu sem spet na 2100 m. Dobra višina mi vlije upanje, tako da se odločim za povratek nazaj. Vem, da ne bo šlo prav daleč, pa vendar poizkušam. Vsaj do Gozda Martuljka, kjer je pristal Sandi. Solidno nadaljujem dokler se dolina pred vasjo Podkuže ne zoži in veter je spet premočan. Poiščem najugodnejši travnik za pristajanje v močnem vetru. In končno po 4 urah in pol spet na tleh. V glavi mi ne da miru, sprašujem se in ugibam koliko kilometrov sem preletel ta dan. Dneva še ni konec, saj me čaka delo v Preddvoru. Ob cesti me pobere češki “team leader” in v športni Škodi “oddrviva” proti Preddvoru.

Najprej grem po formularje za XC prelet, potem pa takoj na računalnik, ki izračuna 85,6 km. Kar je zaenkrat najdaljši prelet z obratnimi točkami v Sloveniji. Z letenjem nadaljujem tudi naslednje dni. Tokrat letim bolj turistično, saj “pravo” letenje ni le uživanje in opazovanje okolice, ampak zahtevno opravilo, ki pobere precej energije, take in drugačne.

Pa vendar, ni ga užitka čez letenje.

Janez Žibert (Ikar 1992, št. 5)

Že včeraj smo vedeli, da bo današnji dan nekaj posebnega, zato smo se dogovorili za zgodnjo uro in res bili že ob 12. na Kriški gori. Z menoj sta še Janez Žibert in Srečo Plut, pa še nekaj prijateljev iz našega kluba, ki so tudi želeli izkoristiti eno od letos redkih lepih sobot za letenje.

Napoved za danes je bila: jasno, popoldne delno oblačno, rahel severozahodnik, temperaturna razlika 8° C na 1000m. Konstanten jug (4m/s) na štartu pri koči je povzročil pospeševanje priprav.Treba je čimprej v zrak. Naključni planinci se čudijo, ko oblačimo podkapo in rokavice. Nekdo snema z videokamero.

Dogovorimo se, da gremo najprej do Zaplate in nazaj, če nam bo uspelo, na Dobrčo in mogoče še… Prvi sem pripravljen. Veter postaja močnejši. Potegnem. V zraku preskušam razmere ter padalo, saj prvič letim s 30m2. Tipam proti koči in nad štartom. Po petnajstih minutah vsi trije zapeljemo proti Tolstemu vrhu. Dvigaje je precej neenakomerno, pozna se, da je še zgodnja ura. Kljub temu dobro napredujemo, ne dosti nad Tolstim vrhom zapeljemo proti Storžiču. Do Kališča ni nič posebnega, znano pobočje Storžiča pa “prime”. Prvi pripeljem do Zaplate, kjer izgubljam višino z več kot 3m/s. Proti Potoški in Krvavcu se je pooblačilo, tudi do nas prihajajo meglice. Ko nad Zaplato obrnem nazaj, vidim prijatelja za menoj. Nad Storžičem se je naredil lep oblak. Hitro se odločim, da grem na vrh. V nekaj minutah sem res nad vrhom, saj se je dviganje stabiliziralo na 3m/s. Obrnem se proti Tolstem vrhu. Tudi Janeza je Storžič prevzel, da zavrti do vrha. Tolsti vrh preletim kakih 200m višje in peljem po grebenu proti koči na Kriški gori, kjer izgubljam višino, vendar počakam na močnejše dviganje, pred nadaljevanjem moram biti čim višje.

Minila je ura od štarta, 15 km je že za menoj. Najprej prileti Janez, Srečo pa je ujel steber na sredini hrbta Kriške gore, tako da kakih 400m višje nad štartom zapelje proti Dobrči.

Na Dobrčo prileti Srečo v višini koče na V greben, naju pa rahlo dviganje ob pobočju pripelje do zmajarske rampe, kjer naredim nekaj.polnih zavojev in se povzpnem nad vzhodni štart na Dobrči. Tudi Janez hitro napreduje, nad menoj, kakih 200m pa vrti Srečo. Konstantno dviganje 2m/s me pripelje 600m višje od vrha, Srečo pa že zapelje proti Smokuškem vrhu. Samo trenutek je potreben, da se odločim drugače. Greben Begunjščice je osvetljen s soncem, to pa bo bližnjica na Stol. Zavijem proti Begunjščici, sledi mi tudi Janez. V bližini Roblekovega doma ni pričakovanega dviganja, s težavo vzdržujem višino. Med čakanjem na dviganje me dohitita Janez in Robi Prešern. Šibko dviganje postane močnejše, 100m nad vrhom Begunjščice se odločim za preskok na Stol, kjer se je formiral velik oblak. Dviganje se nadaljuje preko pobočja Stola, oblak nad njim pa mi pomaga, da sem prav kmalu višje od vrha. Oblak ostaja za menoj, dviganje pa se prelevi v šibko izgubljanje višine. Janez je tik za menoj. Težave imam z močnim jugom, tako da večkrat obstanem na mestu, če se obrnem nad dolino. Pred menoj je dolg hrbet Belščice in naprej Golica, Menjamo se v vodstvu, vendar celo pot ostajamo blizu drug drugega. Do Golice letimo v višini grebena ali pa nad njim. Na Golico priletiva z Janezom pod kočo, kjer čakava na ugodno dviganje, nato pa dalje proti Dovški Babi, kjer se je treba pošteno truditi, da obdrživa višino. Nad Mojstrano se prepričam o prisotnosti prijateljev ter se odločim, da nadaljujemo polet proti Kranjski gori. Končno nas topla gmota iz doline privali navzgor na Dovško Babo. Na vrhu imam dve možnosti. Desno naprej je Kepa, levo greben; ki se razteza proti Martuljku. Ker je greben Kepe v senci, se odločim za drugo možnost. Tu postane letenje precej mirno, s težavo se privlečem na naslednji greben. Robi in Janez mi sledita. Na Kepi vidim zmajarja, ki mu kljub senci presenetljivo dobro drži.

Martuljek postaja vse večji, kakih 800m nad dolino lovim nemirna dviganja ob grebenu. Od vasi Podkuže in nad Martuljkom do Vretovega vrha zopet dviguje, mogoče bomo prileteli še dlje od Martuljka. Ko priletim okoli Vretovega vrha in se mi odpre pogled na Martuljek, Srednji vrh in naprej na Kranjsko Goro, se nenadoma ustavim, veter me zanese na sredino najožjega dela doline – torej; veter se je obrnil in. piha s: tako silo, da stojim na mestu. Poskušam nazaj proti grebenu, brez uspeha. Treba bo pristati, toda kje. Pod mano je drevje, elektrika, cesta… Izgubljam višino, odločim se za peščeni predel nekoliko pred menoj, kmalu mi postane jasno, da ga ne bom dosegel. Letenje postaja vedno bolj nestabilno, odločim se za pristanek na cesti. Takrat pa me zopet dvigne, obrnem v veter in kmalu nato pristanem. Vse se je srečno izteklo. Prijateljema poročam o močnem zahodniku. Kmalu zagledam tudi Janeza in Robija, ki pristaneta v razmaku desetih minut.

Oddahnem si. Polet je trajal kake 4 ure. Po UKV postaji preko posrednika sporočim mesto pristanka, prijatelji že prihajajo po nas. Polni vtisov si čestitamo.

Srečo Meglič (Ikar, junij 1991)