Ker je uvodoma potrebno razložit par reči, bom malo pomešal po zgodovini. Zagotovo se potovanj nismo izmislili šele z izumom konja. Nomadska plemena svoja ognjišča selijo že od pamtiveka. Posebej moški, smo zagonetna bitja in v prostem času počnemo marsikaj, kar je pogosto skregano z žensko, ne pa tudi z obče priznano (beri-zdravo) pametjo. Slednja nam narekuje vedno nove izzive in sproščanje odvečnega adrenalina.
Če se povrnem v današnji čas, zlahka najdem vzporednice s starodavnimi običaji. Kot nekdaj je tudi danes pot dovolj velik cilj, vreden truda, le prevozna sredstva so se nekoliko spremenila. Že v osnovni šoli je bil največji frajer oni, ki je svoj moped upal pognati do morja. Potem pa, seveda z obilo pretiravanja, razlagal filmske pobege miličnikom, kako je položil pet let starejšo in se ga vsak večer nažgal kot macola. Prvo podobno ponovitev sem zasledil pri Leško-Blejskih jadralnih padalcih. Drugo tako odpravo je izvedla ekipa zanesenjakov z osrednje Gorenjske. Cilj pa pot iz Besnice prek Jelovice v Bohinj. Pestrost prevoznih sredstev je prekašala tudi najbolj bujno domišljijo. Pony express, APN 4, APN 6, automatic, MZ,… skratka vse kar je brenčalo in rohnelo. Po poti so se godile burke, ki jih ne pozabim svoj sleherni dan. Že v začetku pa je bil potrjen sklep, da nam tudi morje ne uide, če bo le konec srečen.
Od omenjene prisege je minilo nekaj let, udarna konjenica se je nekoliko utrudila in tako smo ostali še štirje. Vsak na svojem konjiču smo se nekega poletnega dne odpravili proti morju. Kak teden prej je bil izveden remont in generalna obnova vseh plovil z izjemo enega. In še to na izrecno željo lastnika. In prav to nam je zagotovilo obilo postankov. Nekaj žolča pa smo zlili tudi na vreme, saj ni minil dan, da nas ne bi pralo.
Dan 1
Začetna postaja je bila Besniška kavarna Saloon, znana in priznana po bohemskih nočeh in jutrih. Okrepčani in veseli smo se podali čez Jelovico proti Bohinju, kjer smo prvo noč spali na eni od stoterih svisli Srednje vasi. Naš odhod se je namreč nekoliko zavlekel in za več kot toplo večerno pivo pri Kramarju, časa ni bilo.
Dan 2
Po kislem jutru in še bolj kislih domačinih, odrinemo proti Bohinjski Bistrici. Tam smo utopili moj rojstni dan in se z avtovlakom, ki je posebnost zase, preselili na Primorsko. V Bači pri Modreju smo ponovno zajahali konjičke, ki so zaenkrat še zvesto hrzali. Prek Tolmina in Kobarida nas je pot vodila proti vasi Podbela in potočku Nadiža. Le streljaj pred vasjo Borjana, pa šok! (Prekletstvo se je sicer začelo že prej, ko je pljusknila ploha in nas prala vse do Kobarida.) Tista površnost pri remontu je terjala svoj davek in Samo je le telečje prebledel, ko mu je sredi klanca zmlelo menjalnik v sončni prah. Kaj je skupnega cvrtju, masažnemu salonu in automaticu? Odgovor je kratek – OLJE. Še dan prej je Samo le zamahnil z roko, češ da je olja v motorju več kot dovolj… Do Nadiže smo sicer prišli in se utaborili, vendar je bil že večer in za resno popravilo prepozno. Ob tabornem ognju smo razdrli par žaltavih, poplaknili naporen dan in se zavlekli v improviziran šotor, ki je odlično služil svojemu namenu. Bravo inovator Tomaž!
Dan 3
Človek hitro ugotovi, da se cunje najhitreje sušijo na telesu. Suhe pa je najbolje zložiti v vrečko, kajti ni ga nahrbtnika, ki ne premoči. Dan je bil sicer sončen a izkušnje iz prejšnjega so bile še zelo mokre. Odvlečemo se do Kobarida, kjer Jurij in Tomaž, resnici na ljubo edina vešča popravil, poizkušata z oživljanjem razdejanega drobovja Samovega mopeda. Za silo jima le uspe in počasi se privlečemo do Tolmina. Vendar omenjeni automatic še vedno ni zdrav in niti najmanj pripravljen na pot, ki nas še čaka. Vsi smo vedeli, da je ta dan prelomen. Če popravila ne uspejo, bomo na poti le še trije. Dan smo prelenarili ob namakanju v ledeno Sočo in pripravah na večerni piknik. S Samom sva le nemočno opazovala spretne roke mehanikov in upala na najbolje. Vmes pa pripravila prenočišče in raženj. Po nekajurnem servisu na rečnem bregu, sta Jurij in Tomaž dokazala svoje kvalitete in moped je ponovno zapredel s tovarniškim zvokom. Čevapčiči padejo na plodna tla in člani odprave zadovoljni zaspijo v našem šotoru. Sebe ne štejem zraven, kajti v temi mi je nekdo zalil spalno vrečo s pivom (o.p. dopuščam možnost, da sem bil to jaz). Nase sem navlekel vse poletne cunje a me je še vedno zeblo. Ulil se je dež in tista noč se je vlekla kot gnojna angina. Šele proti jutru sem malo zatisnil oči a ne za dolgo.
Dan 4
Zbudil se je Tomaž in sprožil alarm. Po nočnem deževju je Soča obilno narasla in že nevarno lizala naš šotor. Na hitro pospravimo in odrinemo proti Novi Gorici. Od tam pa brez postanka proti Štanjelu in naprej proti Sežani. Izkušnje preteklih dni pri Juriju in Tomažu pustijo posledice. Z nadnaravnim čutom za težave slutita prihajajočo nesrečo v obliki crknjenega mopeda. Njuna APN 6 pa kljub občasnemu rožljanju povsem zadovoljivo vlečeta. Zagotovo precej bolje kot automatica Samu in meni. Ker železnine ne rastejo kar za vsakim vogalom, se dvomljivca v Divači za vsak slučaj raje oskrbita z rezervnimi deli. Kot bi mignil smo na Črnem Kalu, kjer zavijemo proti Socerbu. Tam si za hip oddahnemo ob primorski kulinariki. Pot nas nato pelje naprej proti Meki slovenskega turizma, Portorožu. Tako vsaj menijo nekateri, osebno pa mi prej deluje kot sejem celulita in kadavrov. Tu se utaborimo in prekrokamo svojo četrto noč na prostem.
Dan 5
Opoldne le odrinemo naši naslednji postaji, Ložu oziroma Racni gori, naproti. Takole na mopedu, polno obložen, dosežeš kvečjemu kakih 45km/h, pa še to le po klancu navzdol. Poizkušali smo se izogibati glavnim cestam a ponekod to ne gre. Čez Črnokalski klanec, na primer, že ne. Že med avtomobili se počutiš majhnega, ko mimo tebe zdrvi kak 10-tonski vlačilec, pa si kot brencelj. In nekaj takih srečanj je bilo. In nekaj od teh zelo tesnih. Ko tak vlačilec prirohni mimo tebe, običajno kakih 10cm od belance, je potrebna vsa zbranost, da se ne streseš velikanu pod kolesa ali v obcestni jarek. Nekajkrat ni dosti manjkalo.
Že v Kozini temna zavesa fronte spet prinese dež. Obilo dežja! Ker ne kaže vedriti cel dan, se odpravimo naprej v upanju na bolje. Do Postojne smo imeli mokrih še tistih par cunj, ki so bile skrite v temnih globinah nahrbtnika. Vmes smo naredili postanek v enem od podvozov in sklenili, da v takem stanju v Lož ne gremo. Smer smo naravnali na Logatec in naprej proti domu. Oprani kot solze smo se ustavili pri padalski družini Pivk, ki nas je gostoljubno sprejela in za silo oblekla v suhe cunje. Hvala jim! Tudi dež je ponehal in pot smo nadaljevali čez Žiri in nato v Škofjo Loko. Nenadno ohladitev sredi poletja najlepše občutiš v hribih ali na mopedu. Mraz se je zažrl dobesedno v kosti, saj nisem mogel razkleniti prstov niti na kozarcu zadnjega piva tisti večer. Tu se je naša pot ločila, saj sem kot prvi razjahal doma, ostale pa je cesta vodila še do Kranja, Šenčurja in Tržiča.
Nekaterim težavam navkljub, smo sklenili dejanje ponoviti ob letu osorej. Za spremembo morda na Štajersko ali Dolenjsko. Kam nas je pot čez leto zanesla, pa v drugem nadaljevanju. Pa naj še kdo reče, da je Slovenija pusta in nje živelj dolgočasen.
Janez Križnar (2000)