Že včeraj smo vedeli, da bo današnji dan nekaj posebnega, zato smo se dogovorili za zgodnjo uro in res bili že ob 12. na Kriški gori. Z menoj sta še Janez Žibert in Srečo Plut, pa še nekaj prijateljev iz našega kluba, ki so tudi želeli izkoristiti eno od letos redkih lepih sobot za letenje.
Napoved za danes je bila: jasno, popoldne delno oblačno, rahel severozahodnik, temperaturna razlika 8° C na 1000m. Konstanten jug (4m/s) na štartu pri koči je povzročil pospeševanje priprav.Treba je čimprej v zrak. Naključni planinci se čudijo, ko oblačimo podkapo in rokavice. Nekdo snema z videokamero.
Dogovorimo se, da gremo najprej do Zaplate in nazaj, če nam bo uspelo, na Dobrčo in mogoče še… Prvi sem pripravljen. Veter postaja močnejši. Potegnem. V zraku preskušam razmere ter padalo, saj prvič letim s 30m2. Tipam proti koči in nad štartom. Po petnajstih minutah vsi trije zapeljemo proti Tolstemu vrhu. Dvigaje je precej neenakomerno, pozna se, da je še zgodnja ura. Kljub temu dobro napredujemo, ne dosti nad Tolstim vrhom zapeljemo proti Storžiču. Do Kališča ni nič posebnega, znano pobočje Storžiča pa “prime”. Prvi pripeljem do Zaplate, kjer izgubljam višino z več kot 3m/s. Proti Potoški in Krvavcu se je pooblačilo, tudi do nas prihajajo meglice. Ko nad Zaplato obrnem nazaj, vidim prijatelja za menoj. Nad Storžičem se je naredil lep oblak. Hitro se odločim, da grem na vrh. V nekaj minutah sem res nad vrhom, saj se je dviganje stabiliziralo na 3m/s. Obrnem se proti Tolstem vrhu. Tudi Janeza je Storžič prevzel, da zavrti do vrha. Tolsti vrh preletim kakih 200m višje in peljem po grebenu proti koči na Kriški gori, kjer izgubljam višino, vendar počakam na močnejše dviganje, pred nadaljevanjem moram biti čim višje.
Minila je ura od štarta, 15 km je že za menoj. Najprej prileti Janez, Srečo pa je ujel steber na sredini hrbta Kriške gore, tako da kakih 400m višje nad štartom zapelje proti Dobrči.
Na Dobrčo prileti Srečo v višini koče na V greben, naju pa rahlo dviganje ob pobočju pripelje do zmajarske rampe, kjer naredim nekaj.polnih zavojev in se povzpnem nad vzhodni štart na Dobrči. Tudi Janez hitro napreduje, nad menoj, kakih 200m pa vrti Srečo. Konstantno dviganje 2m/s me pripelje 600m višje od vrha, Srečo pa že zapelje proti Smokuškem vrhu. Samo trenutek je potreben, da se odločim drugače. Greben Begunjščice je osvetljen s soncem, to pa bo bližnjica na Stol. Zavijem proti Begunjščici, sledi mi tudi Janez. V bližini Roblekovega doma ni pričakovanega dviganja, s težavo vzdržujem višino. Med čakanjem na dviganje me dohitita Janez in Robi Prešern. Šibko dviganje postane močnejše, 100m nad vrhom Begunjščice se odločim za preskok na Stol, kjer se je formiral velik oblak. Dviganje se nadaljuje preko pobočja Stola, oblak nad njim pa mi pomaga, da sem prav kmalu višje od vrha. Oblak ostaja za menoj, dviganje pa se prelevi v šibko izgubljanje višine. Janez je tik za menoj. Težave imam z močnim jugom, tako da večkrat obstanem na mestu, če se obrnem nad dolino. Pred menoj je dolg hrbet Belščice in naprej Golica, Menjamo se v vodstvu, vendar celo pot ostajamo blizu drug drugega. Do Golice letimo v višini grebena ali pa nad njim. Na Golico priletiva z Janezom pod kočo, kjer čakava na ugodno dviganje, nato pa dalje proti Dovški Babi, kjer se je treba pošteno truditi, da obdrživa višino. Nad Mojstrano se prepričam o prisotnosti prijateljev ter se odločim, da nadaljujemo polet proti Kranjski gori. Končno nas topla gmota iz doline privali navzgor na Dovško Babo. Na vrhu imam dve možnosti. Desno naprej je Kepa, levo greben; ki se razteza proti Martuljku. Ker je greben Kepe v senci, se odločim za drugo možnost. Tu postane letenje precej mirno, s težavo se privlečem na naslednji greben. Robi in Janez mi sledita. Na Kepi vidim zmajarja, ki mu kljub senci presenetljivo dobro drži.
Martuljek postaja vse večji, kakih 800m nad dolino lovim nemirna dviganja ob grebenu. Od vasi Podkuže in nad Martuljkom do Vretovega vrha zopet dviguje, mogoče bomo prileteli še dlje od Martuljka. Ko priletim okoli Vretovega vrha in se mi odpre pogled na Martuljek, Srednji vrh in naprej na Kranjsko Goro, se nenadoma ustavim, veter me zanese na sredino najožjega dela doline – torej; veter se je obrnil in. piha s: tako silo, da stojim na mestu. Poskušam nazaj proti grebenu, brez uspeha. Treba bo pristati, toda kje. Pod mano je drevje, elektrika, cesta… Izgubljam višino, odločim se za peščeni predel nekoliko pred menoj, kmalu mi postane jasno, da ga ne bom dosegel. Letenje postaja vedno bolj nestabilno, odločim se za pristanek na cesti. Takrat pa me zopet dvigne, obrnem v veter in kmalu nato pristanem. Vse se je srečno izteklo. Prijateljema poročam o močnem zahodniku. Kmalu zagledam tudi Janeza in Robija, ki pristaneta v razmaku desetih minut.
Oddahnem si. Polet je trajal kake 4 ure. Po UKV postaji preko posrednika sporočim mesto pristanka, prijatelji že prihajajo po nas. Polni vtisov si čestitamo.
Srečo Meglič (Ikar, junij 1991)
