Zaključek tekmovalne sezone 1992
Moped tour de Shtajerska
Kar nekaj let je že preteklo odkar se je spodaj opisan dogodek zgodil. Pa vendar se mi zdi vredno ga zapisati, saj z vsakim letom spomin bledi in čez 10 let ne bo več kaj zapisati. Eh, šalo na stran, kaj smo doživeli si preberite v nadaljevanju.
Enkrat sem že pisal o mopedistični odpravi in vam obljubil nadaljevanje. Zgodilo se je že naslednje leto (2001), le krmilo odprave smo to pot naravnali proti Štajerski. Z nami pa tokrat ni bilo Sama, ki je iz neznanih razlogov zahinavil. Ker se nihče drug ni prijavil zraven, smo jo mahnili na pot že prekaljeni mački – Jurij, Tomaž in jaz. Dolgotrajne priprave smo tokrat precej skrajšali, zaradi česar sem prav sam, v nadaljevanju, plačal obilno ceno. Jurijev moped (APN 6) je bil praktično nov, saj so mu v tovarni Tomos napravili remont. Samega mopeda skoraj nisi spoznal. Vse novo; vilice, izpušna cev, sedež,… skratka Jurij je lahko srebal pivo, medtem, ko sem se jaz še praskal kje bom moped sploh dobil. Tudi Tomaž je še vedno imel svojega APN 6, v izvrstnem stanju. Ker sem si leto prej svoj moped izposodil pri Tomažu, je bil seveda prvi na listi »motodajalcev«. Še lani je ta moped (Automatic) izvrstno delal, na trenutke celo predel, zato sem z veseljem sprejel simbolično »kavcijo« zanj. Ko sva ga s Tomažem vlekla iz garaže, pa so se že kazali znaki intenzivne uporabe. Prekleto, njegov mlajši brat je iz njega v enem letu naredil razvalino! Odstranil je tudi prelepo košarico za sedežem, ki je nadvse prikladna za prevoz popotniške krame. V prvi vrsti seveda piva. Čas za iskanje mopeda se je medtem iztekel, zato sem se pač zadovoljil z dano izbiro. Sicer pa je vedno tako, da se človek rad tolaži s tistim »bo že kako«, ko je za dober potek dogodkov treba vložit nekaj napora. In tako je bilo tudi z mano. A že na kratki trasi od Britofa do Šenčurja sem preklel Tomaževega brata, moped in svojo naivnost. Namesto, da bi se pri Juriju dobili v desetih minutah, sem se privlekel po pol ure. Vmes mi je moped crknil kake 4x in resno me je zaskrbelo, da turneje po Štajerski letos ne bo. Pa sta me Jurij in Tomaž očetovsko trepljala in kot stara strokovnjaka razlagala, da to »kašljanje« ni nič, da je le motor malo zarjavel prek zime. Potihem sem sumil, da gre za natego, a ker sta bila popravil motorja vešča le onadva, me je grela zla misel, da bom v kaki senci srebal pivo, medtem, ko bosta onadva popravljala moj krš.
Dan 1
Mojemu mopedu smo dodali še improviziran prtljažnik nanj otovorili mojo garderobo in pognali motorje. Pot naj bi nas vodila skozi Kamnik, prek Črnivca, Gornjega grada in Mozirja do Velenja. Tam pa bi že videli kako smo razpoloženi in kam se nam bo še ljubilo. Niti še nismo prispeli v Kamnik, pa je moj moped zopet kašljal in nekam čudno zamorjeno brundal. V Kamniku smo se prvič ustavili in odprli torbo z orodjem. Prav tako je bilo kot sem si predstavljal. Jaz v senci s pivom, onadva pa na Soncu s 14 ključem v rokah. Po kaki uri sta zaključila in izjavila, da je zdaj zopet vse v najlepšem redu, potihem pa sem sumil, da jima je bilo zgolj zadosti Sonca in od verige umazanih rok. Da se nisem zmotil, se je pokazalo že na klancu proti Črnivcu. Moped je vlekel tako počasi, da sem si med buljenjem v obcestne jarke, ogledal vsako bilko, cvet in čmrlja posebej. S težavo in še enim postankom smo se le privlekli do Črnivca, ki je bolj spominjal na Vršič, kot na borih 902m visok hribček. Uspehu smo takoj nazdravili v novi restavraciji na vrhu prelaza. Ker se je dan že iztekal, mi pa smo bili še vedno na Gorenjskem, je bilo očitno, da bo pot bolj zanimiva kot smo pričakovali. Pri spustu v Gornji grad ni bilo omembe vrednih posebnosti. Tam smo obiskali lokalni moto servis in kupili nekaj cevk ter filter za gorivo mojega žrebička. Moja mehanika sta kot vzrok težav osumila svinjarijo v tanku za gorivo. Ker je noč že trkala na duri, sem poklical padalskega prijatelja Petra (Fifo) in ga povprašal po kakem kozolcu ali uti, kjer bi naša odprava prevedrila noč. Po stari navadi se nam je obetala viharna noč in oživeli so spomini na prejšnjo odpravo ter taborjenje ob Soči. Peter nas ni razočaral in nam v naše veselje ponudil kar domač senik, katerega pritličje je bilo rezervirano za perjad in govedo. Po kratki debati, z gospodinjo in gospodarjem, smo se zahvalili in ob prvih debelih kapljah odpravili v leseno depandanso. Nad nami se je razbesnela nevihta in vso noč je treskalo nevarno blizu. Spanje na senu mi je sicer v užitek a tokrat sem se le premetaval, saj se nikakor nisem znebil misli, da bo že naslednji trenutek počilo v našo streho. Preden bi našli izhod, bi se najbrž že scvrli kot piščanci na ražnju, saj smo bili dobesedno na vrhu senene kopice. Pa se to le ni zgodilo in po jutranji kavi smo jo mahnili naprej proti Mozirju.
Dan 2
Nočna nevihta je umila nebo in kar dobro ohladila ozračje. Očitno je to prijalo tudi mopedom, saj so vsi trije prav spoštljivo vlekli. V križišču pri Radmirju, smo se složno odločili in rahlo spremenili naš načrt ter namesto proti Mozirju krenili proti Ljubnem. Vleklo nas je proti Logarski dolini in od tam naprej proti Koroški. Prav na pragu Logarske doline pa nas je čakalo razočaranje v obliki kioska in kondukterja, ki te ne spusti mimo brez plačane vstopnine. Počutil sem se kot na šolskem izletu, le da to pot ni bilo tovarišice, ki bi nam razdelila karte in tudi stražmojster ni prodajal bobi palčk in pingo soka. Ko ga jebe in smo šli dalje. Zavijemo še do Pavličevega sedla, kjer nas brezdelni cariniki butasto opazujejo, ko se jim pridružijo še vedno sumničavi policaji, pa se poberemo naprej. Moj moped fantastično vleče in zlahka premaguje klance. Očitno je bila res svinjarija v tanku kriva vsemu. Makadamska cesta pod Olševo je prekrasno doživetje. Kdor se tam še ni vozil ali hodil, jo enostavno mora izkusit. Odpira se razgled na celotno Logarsko dolino, Matkov in še Robanov kot. Panorama precej spominja na Bovški konec, le da so ljudje tu precej bolj gostoljubni. Na koncu te gorske magistrale stoji še najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Pri Bukovniku po domače, kjer je tudi kmečki turizem. In prav tam smo si privoščili izdatno kosilo z odličnim golažem in kislim mlekom, po smešno nizki ceni. Okrepčani smo se poslovili in spustili na severno stran pobočja proti smučarski metropoli – Črni.
Med potjo se mi je povsem razmajal improviziran prtljažnik in enkrat sem že stresel nekaj vsebine, pa sta jo k sreči našla Jurij in Tomaž, ki sta peljala za mano. Taista zgodba se je ponovila le streljaj pred Črno, na neoznačenem ležečem policaju. Moped je malo poskočil, šele v naslednjem ovinku pa sem začutil, da je moje plovilo nekam lahko. Ozrl sem se nazaj in glej ga zlomka, prtljažnika ni bilo več. Z njim vred pa tudi gojzarjev, spalne vreče in bisage cunj. Previdno sem ustavil, obrnil in za prvim ovinkom naletel na Jurija in Tomaža, ki sta nemo zrla v obcestni jarek in me iskala. Menila sta, da sem najbrž pogrnil, saj so po vsej cesti ležale moje stvari…
Prek Črne, Mežice in Prevalj smo prispeli do Raven, kjer smo sklenili svoj drugi potovalni dan. Nekdo nam je namignil, da je izvrsten kraj za prenočevanje, okolica Ivarčkega jezera pod Uršljo goro. Kraj je res imeniten, skoraj kičast, a kaj, ko je povsod naokrog polno sprehajalcev in izletnikov. Jurij in Tomaž sta izkoristila priliko in v jezeru malo zaplavala, meni pa je bolj prijal hladen tuš, ki je bil – neverjetno – zastonj. Kot prerojeni še malce posedimo ob jezeru in premlevamo nadaljnjo smer našega toura. Šotor si postavimo precej na samem, ob gozdu. Za razliko od lani, sem letos sklenil, da me ponoči ne bo več zeblo. S sabo sem vzel astro-folijo, ki je odlična zaščita pred mrazom. Le zjutraj je Tomaž je nekaj rentačil, ker se mu je celo noč sanjalo, da ga nekdo, kot ikebano, zavija v celofan papir.
Dan 3
Presneto težko je najti kraj za šotorenje, kjer te zjutraj ne bi zbudil kak firbec, gozdarska motorka, ali celo lastnik parcele. Vedno sem imel občutek, da pred nekom bežimo. In nič drugače ni bilo tudi to jutro. K sreči pa so tudi kmetje zjutraj še malo zaspani in v pritlehni meglici ne opazijo vsakogar. Na hitro smo pospravili šotor, preden se znova prikaže kak partibrejker in jo vžgali proti Slovenj Gradcu. Ko se takole pelješ na mopedu, s častivrednih 40km/h, imaš obilo časa za opazovanje. Pašniki, njive, vonj po gnoju in silaži, sopihajoče stoenke in yugi, vse to ti daje vedet, da se giblješ po neokrnjeni naravi ruralnega habitata. Spremembe niso tako nenadne kot pri vožnji z avtom. Imena krajev na avtomobilskih tablicah se le počasi spreminjajo in slednjič me prešine misel, da smo v bistvu zgrešili cilj odprave. Nahajamo se namreč na Koroškem. A brez skrbi, saj nas čaka še dolga pot domov, ki bo nedvomno vodila tudi prek Štajerske.
Da bo pot doga, pa je znova poskrbel moj moped. Cuka in rožlja na vse pretege, premikam pa se zopet po polžje. Ob takih prilikah vedno ugotovim, da Slovenci nimamo zares sočnih kletvic, saj 300 hudičev ali šmentana niti slučajno ne pristojita danemu trenutku in ne potešita razvnetega razpoloženja. Ni vrag, da v Slovenj Gradcu ne najdemo kake delavnice, kje bi popravili moj moped. In res! Kaj kmalu odkrijemo povsem pristen Tomos servis, v njegovi delavnici pa lastnika in vajenca. Skoraj solznih oči hitim mojstru naproti, ki ravno »turira« nek moped, a že od daleč nekaj maha in cinca. Ko pridem bližje razloži, da je uradno na dopustu in da se s sinom le malo igračkata. Mož se očitno ne šali in potrebno bo vse pogajalsko znanje, da ga prepričam naj vendarle pogleda moj moped. V obupu mu omenim, da mu pravzaprav delamo reklamo in da je z nami tudi Tomosov tovarniški pilot (Jurij), čigar moped je bil zares zelo podoben originalu. Na kraju se me le usmili in privoli v kratek servis. Po kaki uri je moj moped zopet na dvorišču naš mojster pa mi ga zmagoslavno izroča za testni krog. Neverjetno, ampak moped zopet dela tako kot se šika. Mehanikoma mastno plačam in odprava se nadaljuje. Po par kilometrih pa motor spet trokira in vse je po starem. Sledi daljše obdobje preklinjanja in sklenem, da se k takemu serviserju ne bom vračal. Podamo se negotovi usodi naproti.
V dolini je tačas peklensko vroče in vsem trem se toži po senci ali vsaj hladnem pivu. Nekdo se domisli ideje o Rogli, ki pade na plodna tla. Približno vemo po kateri poti naj bi jo ubrali, obenem pa zaupamo v kažipote. S Tomažem sva se zanašala na Jurija, saj je po koreninah štajerc, obenem pa je v te kraje že večkrat potoval. On pa je najbrž menil, da bova že midva zinila kam, kje in kako. Tako nas je cesta vodila vedno bolj proti jugu, namesto na sever. Šele ob krajevni tabli Velenje smo posumili, da nekaj ne štima. Pomoti navkljub pa se nismo razburjali, kajti bili smo na dopustu. V Velenje pa smo tako ali tako nameravali zaviti nazaj grede. Malce smo se razgledali po mestu in v starem delu našli primerno senco pod parazoli barskega vrta. Pozno popoldne smo jo ubrali še na Velenjski grad in si obenem ogledali skakalnici kjer je naš Jurij gradil kariero. Da je Velenje tudi bratsko mesto, se ve. Po krajšem tavanju skozi mestne favele zaidemo v ulico, ki je na moč spominjala na Baščaršijo, manjkali so le kovci bakrenih džezvic. V bidermajer-kičasti piceriji, ki je obenem služila še igralništvu, si privoščimo obed in lovimo bolj redke slovenske besede. Da koga ne užalim, naj povem, da so bili vsi sila prijazni in ustrežljivi. Pravo nasprotje kasnejši celjski izkušnji. Bližala se je noč, mi pa smo bili sredi mesta, ki je najmanj primerno za šotorišče. Podamo se k jezeru, kjer takisto ne najdemo mirnega kraja, zato jo pobrišemo proti Vinski gori. Nočna vožnja z mopedom po prometni cesti je ruska ruleta, zato nekje vmes zavijemo na bližnji pašnik. Tam najdemo celo majhen kozolec in obenj razgrnemo streho našega šotora.
Dan 4
Zjutraj nas je predramil hrup prometa z bližnje ceste. Kmalu zatem jo je priromal še lastnik kozolčka, ki se je očitno zbal za svoje imetje. Sprva nas je prav postrani gledal, ko se je prepričal, da nismo kaki piromani, pa nam celo dovolil utrgati nekaj kislih jabolk z bližnje jablane. Skoraj prepričan sem, da je bila sosedova. V Vinski gori se ustavimo na jutranji kavi, nato pa jo mahnemo nazaj proti Pohorju. Rogla nas še vedno čaka. V Vitanjah naredimo krajši postanek in se v bližnji železnini oskrbimo z rezervnimi deli oz. potrošnjo robo. Nek domačin nam svetuje panoramsko cesto, ki na moč spominja na tisto izpod Olševe. Tudi tokrat nam ni žal, da smo se ognili prometu in se naužili svežega zraka. Nekje pod vrhom Konjiške planine pridemo na asfaltno cesto, ki očitno vodi proti naši Rogli. Od mojega mopeda se je ob vsakem postanku širil sumljiv vonj po bencinu. Zlohotni sumi se izkažejo za točne, ko ugotovim, da je pričel »krvavet« tank za gorivo. Vsem laikom; tank za gorivo je na automaticu del ogrodja in ga ne moreš preprosto zamenjat. Najbrž je ceneje, če zamenjaš kar cel moped. Ne preostane mi drugega kot, da ob vsakem postanku iztočim vse gorivo v plastenko in ga ob odhodu zopet pretočim nazaj. Zdelo se mi je, da sta se Jurij in Tomaž ves čas nasmihala in se vedno, ko sem vlačil plastenko iz nahrbtnika malce hinavsko obračala proč. Sicer pa jima ne zamerim, saj ni lepšega kot pogled na telička, ki se brezglavo poda na Pohorje z razpadajočim mopedom.
Ko smo zopet v dolini, se nam kar malo kolca po prijetnih 19°C na Pohorju, saj spodaj duši soparna vročina. Sklenemo, da dlje proti Štajerski ne bomo več rinili. Odprava se sprevrže v misijo Apollo 13 in srečen bom, če me moped privleče do doma. A vseeno se odločimo, da spotoma zavijemo še v Laško. Pri Celju se ustavimo ob Šmartinskem jezeru, kjer malce sperem prah iz las, medtem pa si Jurij in Tomaž pereta grlo v bližnji gostilni. Na poti skozi Celje naši želodci zakrulijo v en glas in složno zavijemo v staro mestno jedro, poiskat jim hrano. Žal ne vem imena restavracije a bila je to najdražja, najpočasnejša in najošabnejša postrežba, odkar jem špagete. Prepričan sem, da so se tiste o škrtih Gorenjcih domislili prav v tej oštariji. Naj jim crkne vsa živina in pogori skedenj! Zlovoljni zapustimo ta špagetni pisker in se po par ovinkih znajdemo v Laškem. To mesto imam v lepem spominu že od nekdaj. Tod sem zmagal tekmo, bil poročna priča in se zabaval na cvetlično-pivskih orgijah. Žal nam ostane le še toliko dneva, da si najdemo miren kotiček in vnovič razprostremo svojo platneno streho. K sreči nas je letos dež spremljal le prvo noč in je bila Tomaževa šotorka zgolj v moralno oporo.
Dan 5
Čeprav sem v začetku malo sanjal, da bi jo ucvrli še do Šentruperta, kjer so taborili loški študentje, pa me je moped postavil na realna tla. Po nekaj dneh nenehnih težav sem imel pustolovščin dovolj. Tudi Jurij in Tomaž sta se strinjala, da je cilj izpolnjen in skupaj smo sklenili, da jo mahnemo proti domu. Pot nas je vodila proti jugu kjer v Rimskih toplicah zavijemo proti Hrastniku, od tam pa prek hriba v Trbovlje. Spotoma smo požrli se za jerbas prahu, saj smo kot vedno iskali bližnjice. Iz Trbovelj jo prisopihamo v Zagorje in se na nekem križišču skorajda zaletimo v policaje. Šok je bil obojestranski in še preden sta policaja dojela, da pred njimi stoji »dogodek leta«, smo jo popihali proti Kisovcu. Če bi nas omenjena stražmojstra vzela na piko, bi se spričo pokvarjenih luči, spalnih vreč na balanci, provizoričnih prtljažnikov in petih prestav, zagotovo olajšali za 100 jurjev. Kljub peklenski vročini, nas je grela misel, da smo jo dobro odnesli in da granata ne pade dvakrat na isto mesto. Torej bi do doma morali imeti mir. In tako je tudi bilo. Prek Peterkinih Moravč se zlijemo v Mengeš Varoš in od tam prek Komende, po lokalnih poteh, v Grad. V piceriji Vrba se pridružimo starim znancem, ki so ravno zaključili svoj polet z Ambroža.
Tako smo končali letošnji moped tour, ki je bil sicer prikrajšan za enega člana posadke a zato precej ozaljšan z raznimi pripetijami tehnične narave. Ker so tega leta uvedli še nov prometni zakon, po katerem je potrebna registracija mopedov, je bil to tudi naš poslednji tour. Lepe so Slovenske pokrajine in žal mi je, da jih z mopedje perspektive ne bom več videl. Pa naj zaključim, preden postanem otožen kot psa s platnic Tomaževega albuma slik. Do naslednjih dogodivščin vam kličem nasvidenje in na mnoga leta!
Janez Križnar (2001)
Moped tour de Preemorska
Ker je uvodoma potrebno razložit par reči, bom malo pomešal po zgodovini. Zagotovo se potovanj nismo izmislili šele z izumom konja. Nomadska plemena svoja ognjišča selijo že od pamtiveka. Posebej moški, smo zagonetna bitja in v prostem času počnemo marsikaj, kar je pogosto skregano z žensko, ne pa tudi z obče priznano (beri-zdravo) pametjo. Slednja nam narekuje vedno nove izzive in sproščanje odvečnega adrenalina.
Če se povrnem v današnji čas, zlahka najdem vzporednice s starodavnimi običaji. Kot nekdaj je tudi danes pot dovolj velik cilj, vreden truda, le prevozna sredstva so se nekoliko spremenila. Že v osnovni šoli je bil največji frajer oni, ki je svoj moped upal pognati do morja. Potem pa, seveda z obilo pretiravanja, razlagal filmske pobege miličnikom, kako je položil pet let starejšo in se ga vsak večer nažgal kot macola. Prvo podobno ponovitev sem zasledil pri Leško-Blejskih jadralnih padalcih. Drugo tako odpravo je izvedla ekipa zanesenjakov z osrednje Gorenjske. Cilj pa pot iz Besnice prek Jelovice v Bohinj. Pestrost prevoznih sredstev je prekašala tudi najbolj bujno domišljijo. Pony express, APN 4, APN 6, automatic, MZ,… skratka vse kar je brenčalo in rohnelo. Po poti so se godile burke, ki jih ne pozabim svoj sleherni dan. Že v začetku pa je bil potrjen sklep, da nam tudi morje ne uide, če bo le konec srečen.
Od omenjene prisege je minilo nekaj let, udarna konjenica se je nekoliko utrudila in tako smo ostali še štirje. Vsak na svojem konjiču smo se nekega poletnega dne odpravili proti morju. Kak teden prej je bil izveden remont in generalna obnova vseh plovil z izjemo enega. In še to na izrecno željo lastnika. In prav to nam je zagotovilo obilo postankov. Nekaj žolča pa smo zlili tudi na vreme, saj ni minil dan, da nas ne bi pralo.
Dan 1
Začetna postaja je bila Besniška kavarna Saloon, znana in priznana po bohemskih nočeh in jutrih. Okrepčani in veseli smo se podali čez Jelovico proti Bohinju, kjer smo prvo noč spali na eni od stoterih svisli Srednje vasi. Naš odhod se je namreč nekoliko zavlekel in za več kot toplo večerno pivo pri Kramarju, časa ni bilo.
Dan 2
Po kislem jutru in še bolj kislih domačinih, odrinemo proti Bohinjski Bistrici. Tam smo utopili moj rojstni dan in se z avtovlakom, ki je posebnost zase, preselili na Primorsko. V Bači pri Modreju smo ponovno zajahali konjičke, ki so zaenkrat še zvesto hrzali. Prek Tolmina in Kobarida nas je pot vodila proti vasi Podbela in potočku Nadiža. Le streljaj pred vasjo Borjana, pa šok! (Prekletstvo se je sicer začelo že prej, ko je pljusknila ploha in nas prala vse do Kobarida.) Tista površnost pri remontu je terjala svoj davek in Samo je le telečje prebledel, ko mu je sredi klanca zmlelo menjalnik v sončni prah. Kaj je skupnega cvrtju, masažnemu salonu in automaticu? Odgovor je kratek – OLJE. Še dan prej je Samo le zamahnil z roko, češ da je olja v motorju več kot dovolj… Do Nadiže smo sicer prišli in se utaborili, vendar je bil že večer in za resno popravilo prepozno. Ob tabornem ognju smo razdrli par žaltavih, poplaknili naporen dan in se zavlekli v improviziran šotor, ki je odlično služil svojemu namenu. Bravo inovator Tomaž!
Dan 3
Človek hitro ugotovi, da se cunje najhitreje sušijo na telesu. Suhe pa je najbolje zložiti v vrečko, kajti ni ga nahrbtnika, ki ne premoči. Dan je bil sicer sončen a izkušnje iz prejšnjega so bile še zelo mokre. Odvlečemo se do Kobarida, kjer Jurij in Tomaž, resnici na ljubo edina vešča popravil, poizkušata z oživljanjem razdejanega drobovja Samovega mopeda. Za silo jima le uspe in počasi se privlečemo do Tolmina. Vendar omenjeni automatic še vedno ni zdrav in niti najmanj pripravljen na pot, ki nas še čaka. Vsi smo vedeli, da je ta dan prelomen. Če popravila ne uspejo, bomo na poti le še trije. Dan smo prelenarili ob namakanju v ledeno Sočo in pripravah na večerni piknik. S Samom sva le nemočno opazovala spretne roke mehanikov in upala na najbolje. Vmes pa pripravila prenočišče in raženj. Po nekajurnem servisu na rečnem bregu, sta Jurij in Tomaž dokazala svoje kvalitete in moped je ponovno zapredel s tovarniškim zvokom. Čevapčiči padejo na plodna tla in člani odprave zadovoljni zaspijo v našem šotoru. Sebe ne štejem zraven, kajti v temi mi je nekdo zalil spalno vrečo s pivom (o.p. dopuščam možnost, da sem bil to jaz). Nase sem navlekel vse poletne cunje a me je še vedno zeblo. Ulil se je dež in tista noč se je vlekla kot gnojna angina. Šele proti jutru sem malo zatisnil oči a ne za dolgo.
Dan 4
Zbudil se je Tomaž in sprožil alarm. Po nočnem deževju je Soča obilno narasla in že nevarno lizala naš šotor. Na hitro pospravimo in odrinemo proti Novi Gorici. Od tam pa brez postanka proti Štanjelu in naprej proti Sežani. Izkušnje preteklih dni pri Juriju in Tomažu pustijo posledice. Z nadnaravnim čutom za težave slutita prihajajočo nesrečo v obliki crknjenega mopeda. Njuna APN 6 pa kljub občasnemu rožljanju povsem zadovoljivo vlečeta. Zagotovo precej bolje kot automatica Samu in meni. Ker železnine ne rastejo kar za vsakim vogalom, se dvomljivca v Divači za vsak slučaj raje oskrbita z rezervnimi deli. Kot bi mignil smo na Črnem Kalu, kjer zavijemo proti Socerbu. Tam si za hip oddahnemo ob primorski kulinariki. Pot nas nato pelje naprej proti Meki slovenskega turizma, Portorožu. Tako vsaj menijo nekateri, osebno pa mi prej deluje kot sejem celulita in kadavrov. Tu se utaborimo in prekrokamo svojo četrto noč na prostem.
Dan 5
Opoldne le odrinemo naši naslednji postaji, Ložu oziroma Racni gori, naproti. Takole na mopedu, polno obložen, dosežeš kvečjemu kakih 45km/h, pa še to le po klancu navzdol. Poizkušali smo se izogibati glavnim cestam a ponekod to ne gre. Čez Črnokalski klanec, na primer, že ne. Že med avtomobili se počutiš majhnega, ko mimo tebe zdrvi kak 10-tonski vlačilec, pa si kot brencelj. In nekaj takih srečanj je bilo. In nekaj od teh zelo tesnih. Ko tak vlačilec prirohni mimo tebe, običajno kakih 10cm od belance, je potrebna vsa zbranost, da se ne streseš velikanu pod kolesa ali v obcestni jarek. Nekajkrat ni dosti manjkalo.
Že v Kozini temna zavesa fronte spet prinese dež. Obilo dežja! Ker ne kaže vedriti cel dan, se odpravimo naprej v upanju na bolje. Do Postojne smo imeli mokrih še tistih par cunj, ki so bile skrite v temnih globinah nahrbtnika. Vmes smo naredili postanek v enem od podvozov in sklenili, da v takem stanju v Lož ne gremo. Smer smo naravnali na Logatec in naprej proti domu. Oprani kot solze smo se ustavili pri padalski družini Pivk, ki nas je gostoljubno sprejela in za silo oblekla v suhe cunje. Hvala jim! Tudi dež je ponehal in pot smo nadaljevali čez Žiri in nato v Škofjo Loko. Nenadno ohladitev sredi poletja najlepše občutiš v hribih ali na mopedu. Mraz se je zažrl dobesedno v kosti, saj nisem mogel razkleniti prstov niti na kozarcu zadnjega piva tisti večer. Tu se je naša pot ločila, saj sem kot prvi razjahal doma, ostale pa je cesta vodila še do Kranja, Šenčurja in Tržiča.
Nekaterim težavam navkljub, smo sklenili dejanje ponoviti ob letu osorej. Za spremembo morda na Štajersko ali Dolenjsko. Kam nas je pot čez leto zanesla, pa v drugem nadaljevanju. Pa naj še kdo reče, da je Slovenija pusta in nje živelj dolgočasen.
Janez Križnar (2000)
Popotovanje iz Radovljice preko Jelovice v Bohinj …
… ali kaj se ti vse lahko zgodi na eni sami turi v dobrih 40km.
V soboto, 25.08.2001, smo se s prijatelji dogovorili, da se odpravimo v Bohinj letet z jadralnimi padali. Punco (ali po padalsko “shuttle bunny”) sem po dolgem prepričevanju le nahecal, da mi ob dogovorjeni uri (12h) dostavi jadralno padalo v Bohinj, sam pa sem se odločil, da grem tajat špeh na “beer bauchu” – in to s kolesom!!! Najlažje bi seveda šlo (start v Radovljici, kjer pač stanujem), mimo Bleda pa lepo po asfaltni cesti v Bohinj, toda naval nedeljskih voznikov v Bohinj je bil preveč očiten, da bi si upal nositi na prodaj svojo (hm, kar veliko namreč) zadnjico! Zato sem (bedak neumni) želel osvojiti Bohinj kar preko Jelovice, kar bi mi mogel moj full supension bicikl zlahka omogočati. In glej ga mene, jest ob 7:00 zjutraj že na biciklu pa pot pod kolesa…
1. Nobena pumpa tko dober ne pumpa kot moja pumpa pumpa
In se jaz takole zapeljem iz Radovljice po klancu navzdol proti Lancovemu in pri tistih parih ovinkih tam mi je kar pošteno “zvijalo” okvir pod ritjo. Eh ja, sem si mislil, če si dal 2000DEM za bicikl, je to pač to kar imaš. A na svoje skopuštvo pri nabavi bicikla hitro pozabim in nato “zagrizem” v prvi hrib, ki se niti ni zdel tako strm, a glej ga zlomka, meni števec kaže le 9km/h. Kaj??? Res sem se zredil, pa res sem se zapustil, ampak a sem res postal tak “gnoj”?? Verjeli ali ne, pomirilo me je šele dejstvo, da je v zadnji gumi komaj še kaj zraka (eeeee, ni zvijalo okvir, ampak je poskušalo sneti gumo na ovinkih). Eh ja, saj pravijo, da neogret takoj v hrib ni dobro, pa lepo pumpo iz rukzaka pa pumpat. Pumpam, pumpam, pumpam ama tale scottova priročna pumpa mogoče že fajn zgleda, samo dela pa ne ne vem kako dobro. Kakorkoli že, po prvih potnih sragah na čelu je moja guma polna. Hop na kolo, pa naprej v klanec: 14km/h – ves ponosen nase se peljem v pokončni in deloma prsno izbočeni drži! A glej ga, tik pod vrhom se naklon klanca ne spremni, jest pa spet na 9km/h. No tokrat že z izkušnjami izpred 10 minut najprej preverim zadnjo gumo – spet prazna. Bože, pa lih na začetku. Flikat se mi ne da, menjam. Nevešč vsega skupaj, zgubim slabe pol ure (BTW: nova zračnica gre boljše not, če jo prej mal napumpaš). Eh ja…
Nauk: Ni vedno kriv špeh za počasno vožnjo, včasih zataji tud tehnika!
2. Kuža laja, z repkom miga, vstane, leže, tačko da
Šibam jest naprej, že mimo gostišča Krona proti Taležu (na Jelovici). Tik preden se asfaltni del poti prevesi v makademaskega cca. 50m pred seboj zagledam proti meni hodečega kužka, cca. 60kg težkega Rottweilerja. Upočasnim vožnjo, ter iščem iz katerga grma bo priskakljal za njim še lastnik. O lastniku ne duha ne sluha, vožnja se upočasni (tokrat ne zaradi gume). Ustavim se. Rotty se ustavi tudi. Meriva se iz oči v oči na cca. 30m daleč. Ogledam si vse smeri možnega bežanja, ter ocenjujem najboljšo možnost (rotty se med tem usede na cesto). Hah, razjahal bom kolo, si mislim, pa lepo peš mimo njega, kolo pa za ščit med mano in njim. Toda, naredim samo par korakov proti njemu, pa rotty vstane. In se meriva spet. On zmaga, jaz pa par korakov nazaj. rotty se usede. Hm… Kaj sedaj? Obupati ne smem, saj sem prevozil že celih 7km. Poti nazaj ni. Desno od ceste na razdalji cca. 40m teče potok, in jaz se peš namenim proti potoku, ga prečim, zmočim čevlje, in lepo po drugi strani mimo rottija. Ne vem, kako je psu to uspelo, toda obračal se je za menoj sedeč, ne da bi dvignil rit – menim, da si jo je na asfaltu vsaj malo pa moral popraskati. Na varni razdalji zopet preko potoka, zopet zmočim čevlje, pes na asfalt, s kančkom očesa še ujamem rottija kako še vedno sedi tam sredi ceste in potem… GAAAAAAAAAAAAAAAAAAAASSSS (s tako povprečno bi bil preko Jelovice v prej kot 1 uri).
Nauk: Napad ni vedno najboljša obramba.
3. Kolesar kolesarju, prvič
Do sedaj sem na poti že debelo uro, prevoženih 8km, od tega 2km vzpona. Odlično mi gre. No, sedaj se je pa začela prava Jelovica – vzpon do planine Talež. Lep makadam+suša+obilo avtomobilistov=Damjan se nadiha prahu. A nič ne de, vsega hudega vajen šibam dalje. Se mi zdi, da kar hitro. A ni bilo tako: dohiti, in prehiti me kolesar. S takim finim kanondejlom, tudi full supension. Eh, sorodna duša, si mislim in lepo glasno pozdravim: “Dober dan. Gre?” Ne bev, ne mev. Kot, da me ni… Aaa, to je gotovo eden tistih, ki v življenju niso vrgli puške v koruzo, pa čeprav so gluhi, ga branim. Ah, nič nas ne sme presenetiti, gremo dalje. Par 100m naprej, pa vidim našega gluhonemega prijatelja, ko počiva. Greben mi zraste: OK, OK, sej je hiter sam kaj, ko mora skoz počivat. Se približam, in zaslišim…
(No, prej moram še nekaj razložiti. Sam ločim med vsaj dvema načinoma vožnje s kolesom: po hribu gor in po hribu dol. Po hribu gor kolesarim počasi. Ker hitro pač ne morem. Pa še špeh se mi topi, pa švicam. Zato uporabljam tako fino rutko s šildom, da mi vpija švic. Čelada me pa moti in samo ovira. Zato jo imam v načinu “po hribu navzgor” pripeto na nahrbtnik (pač vzamem na riziko, da se sicer lahko zvrnem na pičko tudi gor grede, ampak kaj hujšega pri moji brzini že ne bo moglo biti). Na vrhu hriba pa lepo rutica dol, pa čelada gor. Vedno. Imam sebe rad, veste!)
No, prisopiham do gospoda kolesarja, pa le ta: “A čelado mamo pa za okras??” “Dober dan tudi vam!” odvrnem in se čudim, ker ni gluh. In mu hitim razlagat o dveh načinih vožnje. Iz njega se je potem usul plaz psovk, ogorčenja, preklinjanja vse povprek pa še kakšno o žabarskih frajerjih na dragih biciklih je navrgel. Začuden, malo preplašen predvsem pa presenečen se poslovim, pri tem pa naslednjih nekaj metrov kukam preko ramena, a bo name vrgel še kakšen kamen ali ne.
Nauk: Vrana vrani ne izkljuje oči.
4. Kolesar kolesarju, drugič
Slabe 3km naprej prišvicam do odcepa za Goško planino. Tam se ustavim, se malo odžejam z vodo iz nahrbtnika, ter na plano privlečem kompleten Atlas Slovenije. Kdor je že kdaj vozil po Jelovici ve, da je tam nešteto poti in makadamskih cest, pa sem se raje zasigural in s seboj vzel zemljevid. Tako jaz tam na tem križišču zatopljen v atlas izbiram svojo smer (čeprav sem že doma 3x pregledal željene ceste) in tako ne opazim “gluhonemega”, da me je med tem dohitel. “Govno žabarsko, kaj se vlačiš po naših krajih, če vsakih 100m vlečeš na plano karto. Spizdi v Ljubljano!” me prebudi iz koncentracije branja Atlasa in odpelje proti Goški planini. Pa sploh nisem Ljubljančan…
No comment.
Nauk: Nek mu jebe pas mater.
5. Joške
Do začetka Tihe doline – brez problema. Kar nekako čudno za današnji dan, premlevam sam pri sebi. Zaloga tekočine je pošla, moj Atlas mi pravi, da je v bližini Počitniški dom. Gremo po vodo, pa še kakšen pir bom spil, če ga majo. Odvijem slabih 100m z glavne poti, ter se pripeljem direktno do koče. Ustavim, bicikl pa dobi počitek naslonjen na kar zajetno smreko pred hišo. Še preden uspem odprtati (nasprotno od oprtati??) nahrbtnik, že iz koče privrešči priletna gospa. Ne da bi bil navadna moška šovinistična svinja, ampak tako gromozanskih jošk jest v življenju še nisem videl: izza napetega fertaha (predpasnika) je bilo natančno moč razbrati celo velikost bradavičk (to so bile bolj bradavice), ki so bile vsaj tako velike, kot imajo ostale gospe velike joške. Neverjetno. (Grem stavit, da so imele bradavičke na koncu še ene male bradavičke, zgolj zato, da je zadoščeno naravi). Aja, zakaj je že vreščala, se sprašujete? No, motil jo je bicikl, ki je bil prislonjen na drevo: Boste drevo uničli, vsi tamle kolesa prislanjajo, moja lepotica se pa suši, je hitela pripovedovat. Sentimentalna navezanost na drevo je bila preočitna, zato sem hitro prestavil bickl – tokrat sem ga spustil kar na tla (joj, bicikl, oprosti mi) in upal, da odpadle iglice z THE smreke nimajo privilegija iste navezanosti 4-motorne gospej. Vode po tem seveda nisem dobil, češ, saj je še za nas ni dosti.
Nauk: Sto ljudi, sto čudi – sto žena dvesta sisa.
6. Kolesar kolesarju, tretjič
Do Rovtarice ni bilo več daleč. Tiha Dolina na Jelovici je res izjemno kolesarsko doživetje, z rahlim spustom in odlično naravo. Tako fasciniran jaz po slabih 3h urah prvič na spustu pridrvim okrog ovinka po svoji desni, takrat pa……. U JEBEMO!!! Naproti sopiha kolesar, in to na mojem delu ceste (na svoji levi skratka). V kriznih situacijah je vedno neverjetno, kako počasi se začne odvijati tistih par sekund. Toliko stvari ti v trenutku obdelajo možgani, da si že kar fasciniran sam nad seboj: Bremzaj? Ne ne, samo spodneslo te bo, pa boš padel. Zamenjaj kolesnico? Ne ne, samo še mal bolj nagneš kolo, pa te bo spodneslo na pesku? Poskusi se ogniti desno po gozdu? Ne ne, tam so drevesa. Zakruli? Ja ja, to bo to. No, kaj se je zgodilo potem, ne znam čisto točno opisat, bilo pa je skupek vsaj nekaj zgoraj opisanih možnosti. Najprej sem zakrulil, dedec je preplašeno dvignil glavo in izbuljil oči, potem sem žlajfal, zadnje kolo je zablokiralo in me dobesedno katapultiralo v gozd ob cesti, kjer sem s parimi res nečloveškimi manevri obvozil nekaj dreves in preko štora poletel preko balance na mehka gozdna tla. Ključnica? Cela. Noge? Cele. Glava? Čelada rules. Ko se tako tipam, do mene že prihiti gospod: »A vam kaj je, a vam kaj je?« »Ne vem še«, odvrnem in že mi pomaga na noge. Kar nekam preveč navdušeno mi je začel otepati listje in iglice z oblačil (sploh tisti “tepež” po zadnjici me je motil), nato pa sva s skupnimi močmi obdelala še bicikl. Vse je bilo v redu, le po števec je bilo treba nazaj v gozd, ker je se je pri padcu snel z ležišča, pa še kar hitro sva ga našla. Nekako nisva hotela obsojati ne jaz njega ne on mene za nastalo situacijo (on neprava smer vožnje, jaz pa nisem prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cestišču), pa sva kar nekaj razpredala par minut o vsem mogočem. Vseeno, Matej, če bos tole tule bral: vozi po desni.
Nauk: Na kolesarskih turah srečamo tudi Angleže.
7. Kolesar kolesarju, četrtič
Naslednje 3km do Rovtarice – brez problemov (no ja, razen da sem zapeljal na frišni “drek”, ki so ga na cesto privlekli gozdarji z enim največjih traktorjev, kar sem jih videl do sedaj in se poškropil od pete do glave). Na Rovtarci srečam dva kolesarja, ki se odločata za pot. Ustavim, malo podebatiramo, moj Atlas Slovenije jima pomaga se odločit za pravo pot preko Jelovice (šla sta na Vodiško planino), spotoma pa eden od niju opazi, da sem brez tekočine – prijazno ponudi svoj Gatorade, ki mu ga, konj Gorenjski, popijem do konca. Ni izgledal jezen, grem pa skor stavit, da mi je omenjal mamo. Lepo se poslovimo, jaz odžejan, ona pa lažja za kakšne slabe pol litra. No, bo pa vsaj lažje gonil v hrib…
Nauk: Tudi moja malenkost ni zlato, čeprav zgleda, da se svetim!
In tako še slabih 20km naprej, po dobrih 4urah vožnje, brez večjih težav prisopiham v Bohinj. Eh ja, lepo je biti kolesar…
(Damjan Slapar, 2001)
Končno stotica
Z Jonijem se vračava s Stola proti Kriški, ko slišim po postaji o dobrih pogojih na Soriški tega dne. Vremenska napoved naj bi bila dobra tudi za naslednji dan, zato sklenem, da bom poizkusil navdušiti za akcijo še Jonija in pa Matica. Na Soriško se spravljamo že dolgo časa a ni dovolj navdušenja in volje, saj zadeva vzame precej časa, še posebno, če potem sopihaš nekje po Soški dolini.Vendar pa ob pivu zgubim precej upanja, ko Matic pravi: »Hudiča, a ti dons še ni bilo dovolj.« Matic je namreč pristal v Kranjski Gori in se je vrnil na štop, midva z Jonijem pa sva obrnila Javorniški Rovt in se vrnila nazaj na Ambroža , ter šla pogledat še Kočno in Grintovec, tako da smo imeli ta dan za sabo kar lepe kilometre. Joni pa tudi ni bil najbolj navdušen, pač le ni več samski in se pojavljajo določeni zadržki. Tudi pri meni doma niso bili najbolj zadovoljni z obvestilom o mojih namerah, pa kaj češ, za užitke moraš tudi kako požret. No pa sva se z Jonijem le zmenila in v soboto zjutraj jo mahneva na Soriško.
Na Soriško sva prišla že kmalu po deveti uri, a ugotoviva, da sva med zadnjimi. Ostali so namreč že veselo vlekli nahrbtnike iz avtomobilov in se odpravljali na štart. Pot ni dolga, vendar ti cca. 25 kg nahrbtnik kar da misliti. Ob prihodu na štart vidimo, da že kar veselo pihlja (bolj kot ob mojem prejšnjem letu s Sorice) a kmalu ugotovimo, da je to samo ogrevanje. Z večino pilotov smo se videli prvič, zato smo tudi malo izmenjali telefonske, saj ti lahko pridejo še kako prav pri organiziranju prevoza za povratek. Molek se je že ob 10h spravil v zrak. Začetek ni bil prav obetaven, ko pa je prišel okrog Lajnarja proti Slatniku, pa se je stvar začela popravljati. Tudi ostali so se hitro začeli pripravljati, a so bili štarti počasni, ker je imel skoraj vsak težave z vetrom, saj je začela termika konkretno delovati. Nekaterim smo morali jemati padala z bodeče žice. Tako je pretekla cela ura preden sva se tudi z Jonijem spravila v zrak. Bila sva namreč zadnja, ki sva štartala. Na štart je prišel še Rok, ki pa ni štartal, saj se mu je zdelo premočno in kot sem kasneje zvedel se je raje odpravil v Bohinj.
Če mi je šlo na štartu gladko, pa so se začele težave takoj po vzletu. Iztaknila se je povezava med GPS ter palmom in ko to uredim, vidim, da je zapleten tudi gas z opornico za noge. Termika je bila že konkretna, saj so bila dviganja že takoj na začetku tudi do 5m/s, zato ni bilo prav prijetno popravljati opreme v zraku. No pa se vse uredi in jo z Jonijem potegneva proti Črni prsti. Višine so se tam začele popravljati, tako,da smo bili tam že v višini grebena in kmalu tudi nad njim. Napredovali smo zelo hitro, saj tudi vrteli nismo prav veliko, sploh pa ne stebrov, ki so bili slabši od 2m/s. Prejšnji let po Bohinskih hribih, no bolj po luknjah se mi je zdel precej »zoprn«, saj si letel iz ene luknje v drugo, baze so bile nizko in z Jonijem skoraj nisva pokukala nad 1800m.Tokrat pa smo skoraj ves čas leteli nad grebenom, tako da sem tokrat lahko užival v razgledu, saj sem bil na tem terenu šele drugič. Razgled je bil res enkraten, celi Julijci kot na dlani. Bog ve kaj bi spesnili naši pesniki, če bi imeli možnost to videti. Kar prehitro smo preleteli do Rdečega roba, kjer pa višine ni bilo več kaj v zalogi, dežurc je bil gotovo na kavi, tako da sem komaj prilezel čez sedlo. K sreči pa so pobočja nad kuhinjo lepo delovala in kaj hitro sem bil nad Krnom, kjer je bil steber, kakršnega že dolgo nisem vrtel, močan in miren. Na tem koncu mi je Joni tudi nekaj ušel, tako da je bil on že nad Kobaridom, ko sem sam šele zapuščal Krn. Greben Stola se je hitro bližal, saj sem kar konkretno stopil na pospeševalec. Tam pa me pričaka precej vetra, tako da do sredine grebena ni bilo kaj dosti uporabnih dviganj, rukanja pa je bilo precej. Kar težko sem čakal, da pridem do štarta na Stolu, kjer sem pričakoval konkretna dviganja in jih tudi dočakal in se zopet dvignil nad greben. Letenje naprej pa je bilo, začinjeno z dviganji do 8m/s in pa kupom letalne druščine, od jadralcev, pa do gologlavega jastreba, ki je priletel mimo, oddaljen slabih 20m.Veličasten primerek, ki se je vsaj meni tisti trenutek zdel ogromen, po moji oceni približno 3m čez krila. No in že sem bil na Malem vrhu, od tu naprej pa zopet spoznavanje novega terena. Luknja pred mano niti ni bila tako majhna, ampak z velike višine je zadeva izgledala kar znosna, tako da sem se zapodil za ostalimi in kaj hitro priklopil greben, ki vodi do Čampona. V smeri južno od grebena zagledam štart, na katerem so veselo vrteli zmajarji in nekaj padalcev, tako da se mi je zdelo, da bo kmalu okoli mene tudi kup Italijanske druščine. Pred koncem grebena sem zavrtel še zadnji steber, ki je obetal lepo višino, nato pa se odpravil nad Gemono. Višina pa je kar veselo kopnela, zato se obrnem, saj je nisem hotel izgubiti preveč. V nasprotnem bi me začel priganjati tudi čas, saj sem se namenil, da moram obrniti vsaj do 14. ure. Tisti trenutek pa nisem imel več veliko časa v rezervi. Let nazaj proti Stolu je bil hiter, saj je začel pihati JZ. Na Stolu sva se z Jonijem tudi zadnjič slišala, videla pa se nisva že od Čampona naprej. Omenil mi je Javoršček, za katerega, če po pravici povem nisem vedel kje točno leži, samo dozdevalo se mi je. Vendar pa nisem bil siguren vase, saj bi potem moral Jonija videti na Polovniku, a ga ni bilo nikjer v vidnem polju. Tisto svetlo modro cunjo, vidiš šele, ko si oddaljen od nje manj kot 10m. Ucvrl sem jo proti Kobaridu. Malo pred njim pa sem se obrnil nazaj proti Stolu. Šele takrat pa sem uvidel, kako močan JZ je začel pihati. Tako da mi je bilo kaj hitro žal, ker jo prej nisem pobrisal na Polovnik. Do Stola sem se premikal zelo počasi, tudi manj kot 10km/h, pobrati pa se tudi ni dalo, da bi preskočil. Tako sem moral počakati, da sem priletel na Z stran Stola, kjer sem lahko pobral za brezskrben preskok na Polovnik. In res sem bil kaj hitro nad njem. Tam pa sem se spomnil pripovedovanj drugih padalcev, kakšne štorije so z njim, pa k sreči svojih muh ni kaj preveč kazal, verjetno tudi zaradi tega, ker sem letel nad grebenom. Druga pesem pa je bila na koncu in sicer nad Krasjim vrhom. Tam je bilo potrebno konjiča bolj potegniti za uzde, pa da bi vsaj bila dviganja, a teh od nikoder, tako da sem letel zelo nizko proti Krnu. Pošteno sem se moral potruditi, da sem zopet dobil spodobno višino, pa tudi nekateri ligaši, ki so tiste trenutke bili v moji bližini niso imeli kaj dosti boljših pogojev. Ko je potegnilo, pa sem hitro dosegel višino dneva in jo potegnil kar čez Krnsko jezero proti Tolminskim ravnam. Kmalu mi je bilo žal, za to odločitev, saj sem čez Komno izgubljal ogromno višine, propadanja so bila tudi večja od 5m/s, tako da sem mislil, da bom pristal kar na planoto, no pa se je izšlo s kakimi 50m reze
rve. No, vsaj peš ne bo treba hoditi v dolino, sem si rekel. A nad izvirom Tolminke dviganj tudi ni bilo od nikoder, tako da sem si že iskal prostor za zasilni pristanek. Tiste trenutke ti pride marsikaj na misel, tako sem se spomnil Lotričevih besed, da si na vsakem poletu vsaj enkrat na meji scurjenja. Ampak na tem koncu bom rabil dva dni, da pridem ven. Zato sem še bolj grizel in minute so se vlekle po polžje, metri pridobljene višine pa tudi, kot bi bili kilometri. Pod Tolminskim Migovcem se je le pojavilo nekaj konkretnega in z veseljem sem zavrtel, čeprav ni bil preveč miren steber. Cel dan je bil dokaj živahen, a me je na tem mestu prvič pošteno udarilo okoli ušes.Takrat sem zagledal tudi Moleka in nazaj grede me je ujel ter prišel iskat steber globoko pod menoj. A ga ni našel in moral se je vrniti na južno stran Migovca. Kmalu pa se je prikadil za menoj in na Črni prsti sva bila že skupaj. Od Migovca do Sorice pa je kar pošteno letelo, saj so bile brzine tudi do 60km/h. Še zmajar je zaostajal in na Rodici tudi obrnil ter se odpravil v Tolmin. Medtem se slišim tudi s Samom, ki je bil na Kriški z Maticem in izmenjava par besed. Na Sorici sem začel razmišljati kje bi pristajal, pa me ni nič mikalo, da bi šel na smučišče, ki je na zavetrni strani, za prevoz pa smo bili tudi domenjeni z domačini. Zato sem se raje odpeljal proti Ratitovcu, čeprav dokaj nizko. Sem pa računal, da bodo zahodna pobočja še delala in bom lahko pobral vsaj v višino vrha. Prav visoko se mi ni dalo več vrtet, saj se mi je zdelo, da bo višine dovolj na zalogi za dolet do Železnikov. Nad njimi sem se začel ozirati za pristanki, pravzaprav za vetrno vrečo, a je ni bilo nikjer videti. Tako sem se odločil, da pristanem na vzhodni strani Železnikov na velikem travniku. No, še smer vetra moram določit, pa v pristanek. A odločitev je bila zoprna, saj je 50m nad tlemi še pihal zahodnik in se seveda obrnem proti zahodu. Ko sem spustil kolesa, pa sem uvidel svojo napako, saj je letelo vse hitreje in seveda veste kaj je sledilo: kolesa zaribajo in floc v ribo. Najprej človek pomisli na inštrumente, če so vsi celi in k sreči so bili, sam pa tudi. Po šestih urah letenja si lahko kar zadovoljen, da zopet stopiš na trdna tla. Hitro pospravim padalo in pot pod noge do Jonija in ostalih, ki so že zasedali na bencinski v Železnikih. Šele sedaj sem videl, koliko sem izmučen po dveh res izrednih dneh letenja. Noge so se mi kar zapletale, a hladno pivo je bil dovolj močan magnet. Seveda nismo ostali samo pri enem, saj so bila grla suha in imeli smo si preveč povedati o doživetjih tega dne. Skoraj vsi, ki smo ta dan leteli smo si krepko popravili najdaljše preletene razdalje. Molek si je ta dan prislužil naslov Slovenskega XC prvaka. Za menoj je bilo dobrih 6 ur v zraku in preletenih 157km zračne linije. Točkovanje na OLC-ju pa je dalo boljši rezultat za ploski trikotnik, ki je meril 145 km. Detajli so vidni na spodnji preglednici.
No in končno sem le preskočil zame magično cifro 100km, ki mi je do sedaj nekako ni uspelo.
Milan Jenčič (2003)
Ta veseli dan ali …
Nedelja zvečer. Utrujen napišem še članek o ligi s Kriške gore, v mislih podoživim današnji polet in zaspim kot ubit. Kar nekam nenavadno saj je ura komaj devet. Nisem še dobro utonil v spanec pravičnega, že pozvoni telefon, ki je po pomoti ostal vklopljen. Oglasi se Lubo. Kaj bo slabega me zanima, saj na pir niti slučajno ne grem več. Nekaj še kolobari potem pa pove, da sta z Jurijem zjutraj namenjena na Lisco. Kaj, kako?! Naenkrat sem buden in v glavi mi vztrepeta misel na rekordni prelet proti Ratečam. Jasno, seveda grem zraven, le kako bi iz rok izpustil tako priložnost.
Naj povem, da se mi podobna ruta mota po glavi že kar nekaj let. Za izhodišče pa bi namesto Lisce raje imel Malič. Razlika v kilometrih ni velika, pa še hribčki so bolj na gosto posejani. Ampak v sili hudič tudi muhe je. Ravno z Maliča sem že poizkušal, pa se je vedno končalo tam pred Kamnikom, zakaj ne bi enkrat še z Lisce.
Ponedeljek zjutraj. Za odhod smo določili nekje deveto uro a kot vedno se je stvar zapletla. Problemi s šoferjem, avtom ipd.. Odrinemo šele ob enajstih in napade nas črv dvoma. Zdelo se mi je, da so se vsi semaforji zarotili proti nam, pred Zidanim mostom pa nas je ustavil še po balkansko urejen izmenično enosmerni promet. Minute pa so tekle in tekle in tekle. Puhasti kumulusi so se že nagajivo smukali nad Kopitnikom in Kumom ter dosegali zavidljive višine. Napoved je obetala idealne pogoje: šibak JV do V veter in bazo čez 2000 mnv.. Medtem, ko je mene premagovala dremavica, je Lubo spretno manevriral po zavitih serpentinah, seveda pod budnim očesom navigatorja Jurija. Na Lisco se privlečemo ob 12.45, za kako uro prepozno. Časa za trezen razmislek ni, zato le še izpolnemo birokratski del, odlijemo in se poženemo v zrak. Razmere na štartu so obetale vnebovzetje, poudarjam obetale. Dejansko pa so bili vsi stebri preveč zaneseni in se na našo žalost niso končali s kumulusi. Vztrajnost je obrodila sadove in po dvajsetih minutah mi le uspe splezati pod bazo na 2150 m. Lubo in Jurij pa še vedno zaman sondirata nemirna pobočja okrog Lisce. Uberem jo kar naravnost proti Kopitniku in pustim »kozje griče« pri miru. Po pravilu so oblački nad Kopitnikom razpadli prav ob mojem prihodu, zato hitim iskat termiko na južna pobočja ob Savi. Skoraj pogubna napaka, saj izgubim docela vso višino in po malem že opazujem možne pristanke v ozkem kanjonu. Izkaže se, da JV sploh ni JV ampak S-SV veter, zato me v razbitih dviganjih vztrajno odnaša proti Kumu. Ta čas me je že ujel Jurij, ki pobere Kopitnik in odplanira proti Mrzlici. Čez čas le ujamem nekaj konkretnega in položaj se naenkrat obrne. V dilemi ali naj priklopim Partizanski vrh ali Mrzlico, se ob pogledu na plazilca Jurija, raje odločim za slednjo. Severni veter je kar močan in trdno se oprimem vsakega balončka. Tu sem ga polomil in izgubljal dragocene minute v šibkih dviganjih, ki niso vodila prav do baze, pa čeprav sem že nabral dovolj višine za direkten priklop Čemšeniške planine. Jurija izgubim in sklepam, da je že pristal, Lubota pa tako ali tako nisem videl že od Lisce dalje. Najbrž se razočaran že vrača z avtom. Kot ponavadi je Čemšeniška z dviganji zatajila, postregla pa je s prekrasnim rodeom, najbolj gnusnim ta dan. Bežen pogled naprej; Lepa stradica proti Trojanam obeta precej več kakor sinje prazna Menina. Spet sem se uštel, zato se že drugič od blizu spogledujem z nepokošenimi senožetmi. Že se me je loteval obup, saj je znova kazalo na prezgodnji štop domov. Kot pri Jonasu sem imel na voljo polovičko in lahko izbiral med Trojansko in Tuhinjsko dolino. Le, da bi tu za tolažilno nagrado požel nošnjo polnega nahrbtnika vse mogoče padalske krame. Tudi tu je nad mano bdel veliki brat in kilav balonček se sprevrže v katapult do baze. Počasi se pričnem spraševati kakšna bo telovadba okrog Krvavca, če se sever ne umiri. Na Slevcu sem dobesedno prikovan na mestu, prhutava dviganja pa še enkrat razodenejo vse slabosti mehkokrilcev. Da bi rinil v pobočja Velike planine me ne vleče preveč, saj bi zagotovo končal v hosti ali podobnem ščavju – preklemani sever! Odbaloniram proti Krvavcu in upam na bolje. Vsaj teren postaja bolj domač, se tolažim in kot struna napet pričakujem močne rotorje okrog Kriške planine. Krvavec vedno znova preseneča in zdi se kot, da bi veter popustil. Še vedno previdno nalagam metre v svojo višinsko banko in na 2400 m zadovoljen odneham. Opazim tudi prvo življenje na Ambrožu a razen zmajarja ne pobere nihče. Potoško goro kar preskočim in se zapodim direktno v Kališče. Krog, dva, tri in oddrvim proti Kriški gori. Vedno bolj mi postaja jasno, da sem za kako uro prepozen zato pohodim gas do konca. Še dežurec v Tolstem vrhu in hitro proti Dobrči, od tu pa na ziher proti Begunjščici. Dva Blanika sta obetala ugoden razplet. Kaj kmalu ju pustim globoko spodaj in z 2650 m na računu lovim Stol. Pridružim se belemu P 7, ki kraljuje nad Prešernovo kočo, obenem pa žalostno opazujem padalca, najverjetneje obsojenega na pristanek pri Žagi. Sranje, Belščica že crkuje in tu se mi še kako maščuje pozen štart ter nesmiselno balinčkanje nad Gabrskim in Kamnikom. Kar je je in zdaj ni časa za javkanje, z 2200 m odletim proti Golici. Dviganja so na žalost že prešibka, da bi lahko zvrtel kaj več kot 100-200 m čez greben. Udarec številka dve je SZ veter, ki je pričel pihati nad grebeni. Pod 1700 m zastriže še močan dolinski V veter in postane mi jasno da Rateč danes ne bom videl. Sicer pa sem obupal nad čudežem, ki bi bil potreben za prelet do meje, v razna pravljična bitja pa z izjemo pametne blondinke ne verjamem (šala). Po dolini letim kot puščica in vzhodnik z vsakim izgubljenim metrom pridobiva na moči. Pred očmi se mi že slika vsa mogoča gimnastika pred pristankom. Najbrž bi še lahko preletel Gozd Martuljek a zagledam primeren travnik in poleg še priče, zato izvlečem podvozje. Obrnem proti vetru, pohodim gas, a se vseeno komaj kam premikam. Kazalo je že, da bom brcal košato tepko in kozolec a se vse izteče brez posledic. Kmetu se vljudno opravičim, saj sem mu zaoral po brhki njivi, obenem pa mu v roke pomolim XC obrazec v podpis.
V nahrbtniku mi zvoni telefon in hitim se oglašat. Jurija zanima kje sem. Stotica je padla, o tem ni dvoma, a vseeno mu malce razočaran povem, da nisem v Ratečah. Razloži, da je sedel v Tuhinjsko, Lubo pa se še vedno drži. Osuplo se pričnem ozirati v nebo in »žalostno« ugotovim, da imamo avto še vedno na Lisci. Zdaj, zdaj pričakujem njegov zmagoslavni nadlet do Rateč. To pa bi bil »debi« a la Nal! Napišeš svoj prvi XC obrazec, odletiš +130 km in pričneš šahirat. Potihem sumim, da bi se ob 18.30 še lahko pregoljufal mimo Babe in Kepe. Saj sem že jaz skoraj pol ure zaman nežno »božal« Babo po nogah in na koncu dobil košarico. Bil bi pa hec. Lubotov telefon zvoni – torej je že na tleh. Po krajšem pregovarjanju mi le pove, da je v Dovju. Fenomenalno, dva preleta čez stotko. Ko pa zvečer zvem kaj so odleteli še Roman, Tomi, Primož, Miha in Erzo uvidim, da je bil to zares Dan D! Rateče in Ziljska dolina pa še vedno odbijajo vse napade borcev kurirčkove magistrale (Liscinega bataljona, da ne bo pomote).
Datum: 15. maj, 2000
Štart: Lisca 13.20
Pristanek: Gozd Martuljek 18.30
Padalo: SKY – Divine 26 R
Preletena razdalja: 119,6 km
Janez Križnar (2000)
Tiste sobote popoldan
Najprej bi rad opozoril, naj lepota opisanih dogodkov ne prevara bralca, kajti kot obziren pisec sem se vsaj v glavnem vzdržal nemarnega preklinjanja in psovanja.
Da sem klofuto staknil, na zadnji tekmi državnega prvenstva niti ni tako pomembno. Prav tako je bil sam vzrok nezgode kar se da banalne narave (skupek tistih butastih šolskih napak), pri vsem pa se mi zdi bolj važen nauk. Dlje časa sem že trkal po mizah in opeval svojo srečo, medtem, ko sem namesto kakega nauka o padalskih nezgodah, raje srkal pivo. No in se je zgodilo. Izmed vseh 80 nastopajočih, jasno, ravno meni. Ne bi poudarjal, da je pri vsem imel prste zraven še sloviti gospod Murphy, pač.
Ko sem lovil sapo po teatralnem padcu, pravzaprav dvojnem ali trojnem akslu, mi je v prijetnem hladu sence ob vzletišču, nenadoma postalo ogabno slabo. Prva evforija, ko sem računal, da bom tekmo še odletel, se je hitro polegla in počasi sem začel razmišljati o “Predinovih modro belih rožicah”. In vam povem, da mi je bilo tako slabo le še oni dan, ko smo se ga nagonili na vaški šrangi. K sreči sem prijatelje spoznal že prej in z veseljem sprejel Igorjevo povabilo na kratek izlet v klinični center. Kakšna izgleda loterijska stojnica v soboto dopoldne veste. Približno tako in še malo huje pa izgleda urgenca ljubljanskega KC na sončno sobotno popoldne. Tu je nekdo pogrnil s kolesom, tam oni z rolerji, pa tisti s Češke koče,… in tudi jaz z drevesa. Se sprašujete zakaj z drevesa? Drevesa nisem niti povohal, a je za odškodninske zahtevke jadralno padalstvo sila nehvaležen šport. Bolje je pasti z lestve ali po stopnicah (ali z drevesa) kakor si zlomiti en sam noht z jadralnim padalom. Tako sem tudi jaz raje padel z drevesa (med reševanjem mačka, seveda). Ko sem nekako prikrevsal do “kapije” slovite urgence in razložil kako se počutim in čemu, so me kot vroč kostanj natovorili na ležalni voziček in svetlobno hitro odpeljali do legendarnih ordinacij (35, 36, 37,…). Na tistem vozičku sem se počutil kot kak desetkrat pogret golaž v dijaški menzi. Vsi te ogledujejo in ovohavajo, kot bi preverjali ali že kaj zaudarjaš. Na nožnem palcu bi potreboval le še listek in bil bi živ kadaver. Zdravstveno kartico prav za tak primer vedno nosim s sabo, tako da sem računal na ekspresno obravnavo. Pa sem se pri svojih računih grdo uštel. Krčmarjeva gostilna je bila polna kot že dolgo ne. Minila je ura, ko so me nehali žgečkat “sumljivi mravljinci” po okončinah, minili sta dve, ko sem malenkost že pozabil na bolečine in minila je še tretja, ko sem prepadenim pogledom navkljub, že zbijal šale. In minila bi še četrta, ko prijatelju Igorju in njegovi ženi Silvi, ki sta me v čakalnico* pripeljala, ne bi vidno pošlo potrpljenje. Zvezam med modro belim kadrom navkljub, sem prebil, slečen pod rjuho, še slabo urico in kasneje čakajoč na rentgen še eno. Iz vljudnosti in spoštovanja do onih, ki so morali v KC prestati še kaj lepšega, svojih “muk” ne kanim raztegovati v nedogled. Slike so uspele brez fleša in po strokovni diagnozi skelet ni skrival svežih prelomov, jaz pa ne veselja.
Bilo je to kratkotrajno veselje, saj se je prava zabava šele začela. Kot ponavadi, sem si mislil, da bom odšantal kak dan ali dva, pa bo stvar pozabljena. Ko pišem sledeče sestavke je mimo že tretji teden in tehniko šepanja sem izpilil do potankosti. Prav lahko bi jo patentiral in licenco oddajal kakim “fejk” beračem. Iz najprej natrgane mišice sem, ker nisem malenkosten, napravil strgano. Oteklina je še vedno oteklina in tudi temno vijolična barva na mestu udarca še nič ne kaže, da bi se spremenila v tisto modro in kasneje zlato zeleno. Pravzaprav, se tolažim, pa imam neznansko srečo, da se nisem še polomil, saj bi se v tej vročini krepko potil, srbeča mesta pod mavcem pa dosegal le z najdaljšo grebljico. Če bi seštel vse kletvice, ki sem jih izrekel na svoj račun in včasih tudi kar tja v dan, bi zagotovo imel v dobrem vsaj častno ložo, če že ne mesto literarnega svetovalca v peklu.
Ko se pri padalskih izletih včasih spozabim in nehote počenjam bedarije, prej ko slej dobim kak opomin. Če samo pomislim na tisti ogaben vonj po razkužilu, ki vlada po bolnicah, potem bo tole slednje opozorilo zaleglo za precej dolgo. Previdno se bom vzdržal hvale bolnišnic in njih režima, saj predvidevam, da se na prednostno listo uvrstiš šele z zlomljenim tilnikom…Vsem želim obilo zdravja, užitkov in se vidimo v zraku.
* Čakalnica pravzaprav ni pravi izraz za tesno ozek hodnik, ki služi še vse kaj drugemu, kot potrpežljivemu čakanju nesrečnih strank na mojstre obrti.
Janez Križnar ( izvedenec paramedikalne stroke in zapečkarstva)
Prvi trikotnik
Zima je pravi čas za razmišljanje o pretekli letalni sezoni, za analiziranje in tudi za načrtovanje prihajajoče sezone. V pretekli sezoni mi je uspelo kar nekajkrat preleteti solidne razdalje, vendar nanje nikoli nisem bil pripravljen. Posledica tega je bila pomankanje dokumentacije.
Ravno to me je vzpodbudilo k načrtnemu delu pri preletih. Najbolje je že vnaprej določiti traso preleta, in tak prelet “v glavi” preleteti vsaj nekajkrat. Poleg brezhibne opreme je tu velikega pomena izbira terena glede na vremenske razmere.
Ob takih razmišljanjih se je rodilo nekaj za takrat sanjskih preletov. Zdeli so se mi teoretično možni, vendar v praksi izvedtjivi samo z velikansko srečo ali tehnično boljšo opremo. Razvoj letenja pa je to sezono ogromno napredoval ( s tem mislim na znanje in miselnost pilotov ), tako, da so nekdaj nedosegljivi preleti že skoraj postali resničnost.
K letošnji rekordni letini preletov pa je veliko prispevalo tudi izjemno ugodno vreme. Eden od uspešnih dni je bil tudi 19. avgtust. Dan navidezno kot že nekaj dni prej, vendar za poznavalce vseeno boljši kot ostali.
Že tretji ali četri dan zapored, smo s prijatelji uspešno, po nekaj ur leteli po bližnjih vrhovih od Dobrče do Krvavca in še kam dlje. Ob pogledu na čudovite gorske vrhove in grebene sem se spomnil na razne izračune o preletih. Kerje te dni prevladovalo relativno brezveterje in dobra temičnost, sem se odločil za trikotnik in let preko grebena Košute. Zavedal sem se, da je naloga zelo težka, saj Košuta še ni bila preletena z jadralnim padalom, Še manj pa veriga vrhov med Košuto in Storžičem.
Ta dan zgodaj odidem na štart. Pot navzor je zaradi vročine kar naporna in utrudljiva, vendar ob dobri kondiciji se tudi ta kar hitro bliža vrhu. Ob prihodu na vrh me razveseli pogled na visoko plapolajoče zastavice, ki naznanjajo dobre termične pogoje. Tik pred mano štarta Slavc, ki po nekaj krogih in osmicah že doseže vrh Potoške in se kmalu zatem odpelje naprej proti Kriški gori. Tudi sam hitro naberem viširio, vendar se najprej zapeljem nad ravnino ter poslikam tudi Preddvor, če bi mi pri povratku zmanjkalo višine za Potoško in s tem ne bi mogel zaključiti trikotnika. Ko se vrnem nazaj na greben, še enkrat naberem višino, tokrat do konca. stebra. Termika je tokrat kar precej ostra, tako, da imam na skalnatih predelih kar precej dela.. Tudi tokrat razen nekaj oddaljenih kumulusov v Julijcih vlada modra termika. Višina stebrov je nekako povprečna do 2200 m. Prvi znak za odlične pogoje se pokaže na Kriški gori, kjer se ta dan prvič dvignem na dobrih 2700 m. Veselje ne traja dolgo, saj takoj po največji višini padem v “luknjo” s 6-7 m/s propadanjem. Na 2000 m se razmere spet stabilizirajo. V Dobrčo priletim z dobro višino, vendar sem prenizek za nadaljevanje. Termičnost je dokaj slaba, ali cikli temike so zelo kratki, tako da za nekaj sto metrov porabim celih 40 minut. Po radijski zvezi izvem za prelet preko Triglava z zmajem na višini čez 4000 m. Ta informacija mi vlije upanja, tako, da tokrat nekoliko nižje odletim proti Begunjščici. Krnalu se pokaže prava slika. Že na veznem grebenu dobim močno in konstantno dviganje. Kmalu sem na višini 2500 m in s to višino pridem do prve obratne točke koče na Robleku. Nekaj izgubljene višine pridobim po poti preko grebena Begunjščice, kjer nabiram višino skupaj z jadralci.
Doslej je vse šlo po načrtih, in seveda po že poznanih terenih, odslej pa me čaka čisto nekaj novega, ljubeljska dolina in greben Košute. Precejšnja višina je moj zaveznik in s polno hitrostjo odpeljem proti Košuti. Med preletom opazujem pot, ki me še čaka. Med grebenom Košute in Storžičem se na višini okrog 4000 m začnejo razvijati manjši kumulusi. To je zelo dober indikator za nadaljevanje poti. Po Košuti se peljem skoraj s polno hitrostjo, saj praktično ne izgubljam višine. Kmalu pridem do Tolste Košute, ki je moja druga obratna točka. Medtem opazim za sabo dve jadralni letali, torej le nisem sam na tujem terenu. Jadralca navrtita dobro višino in odletita proti jugo-vzhodu. Tudi zame pride čas odločitve, obstojita dve možnosti, let proti jugu ali pa povratek po že preleteni smeri. Odločim se za prvo. Na Košuti navrtim, kar se pač da in opeljem naravnost pod kumuluse. To se obrestuje, saj kmalu dobim šibko, vendar konstantno dviganje. Pridem do višine 3200 m kjer dviganje oslabi, tako da opustim misel o letenju do baze, ki je nekje na višini 4000 m.
Sem ravno na polovici med obema grebenoma. Po hitrem izračunu ugotovim, da bo višina zadostovala za prelet grebena Storžiča. S polno hitrostjo letim naprej. Vse pogosteje gledam oddaljenost Storžiča in višinomer, ki veselo odšteva metre. Ko preletim greben, imam še okoli 200 m rezervne višine. Vse skupaj izgleda, kot da bi stopil skozi okno v že znani svet. Nižje pod vrhovi jadrajo kolegi, ki jim ni čisto jasno, od kod sem se naenkrat vzel. Brez težav dobim še nekaj dodatne višine in odletim slikat cilj Potoško goro. Letenja imam za ta dan dovolj, odpeljem se na pristanek v Preddvoru.
Tu se šele povsem zavem, kaj je za mano, FAI trikotnik; Potoška gora – Roblek – Tolsta Košuta – Potoška gora, 54 km, točno 3 ure letenja, s povprečno hitrostjo 18 km/h. Zame “naj let” v vseh pogledih do sedaj.
Janez Žibert Ikar 1992, št. 7 )
Lov na razdalje
Prvi teden evropskega prvenstva v Preddvoru je minil v znamenju dobrega vremena, in seveda dobrih in dolgih poletov. Razmere so premamile tudi mene. Ravno te dni sem bil sicer precej zaposlen z organizacijo na tekmovanju in svojo službo, vendar se je še našel čas za letenje.
Začelo se je že v soboto 27.junija. Uradni trening na Krvavcu. Ob nekoliko neugodnem severovzhodnem vetru so prave razmere nad ravnino. Kot predtekmovalec se že takoj po štartu dvignem na solidno višino 2600 m. Zaradi prej omenjenega vetra in višine se odločim za letenje nad ravnino. Nekaj sto metrov pod bazami je dokaj močno vendar mirno dvigovanje do 7 m/s. Nebo je prepleteno s kumulusnimi cestami, ki kar vlečejo na sprehod po njih. Na žalost je pred mano letališko območje, ki mi preprečuje kakšne sanjske prelete. Želja je le premočna, po radiju pokličem Andreja, ki mi na kratko opiše mejo letališke cone. Odločim se, da nadaljujem let po meji letališkega področja proti Škofji Loki. Cesta dobro drži in prav kmalu sem nad Loko. Tu se na žalost cesta konča, oziroma zavije na prepovedano območje. Tako se konča moj prvi “flatland” polet, dolg okoli 23 km.
Nadaljujem v torek. Odločim se za prelet proti zahodu. Zaradi pomanjkanja časa se iz Preddvora odpravim na najbližji štart, to je Potoška gora. Hitim na vrh, saj je za daljši prelet potrebno precej časa. Proti vrhu že zagledam tekmovalce kako drsijo preko bližnjih hribov naprej proti cilju. Še bolj pospešim tempo hoje. Na štartu je že nekaj kolegov, ki čakajo na ugodne razmere. Sam takoj začnem s pripravami na štart. Mimo se pripelje še osamljeni tekmovalec s Challengerjem in prav hitro ujame steber, ki ga popelje visoko navzgor. Kmalu za njim se tudi sam znajdem v istem stebru in s 4 m/s sem kmalu visoko nad Potoško goro. Ni časa za ogledovanje in užitke, takoj se odpeljem naprej. Tekmovalci so že vsi daleč naprej, zadnjega ujamem malo pred Begunjščico. Skupaj greva do Stola, potem pa se spet ločiva. S pomočjo vzhodnega vetra dokaj hitro napredujem naprej proti cilju., dokler se ne spremeni smer vetra. Znano je, da se v okolici v Kranjske gore dostikrat spremeni smer vetra iz vzhodnika v zahodnik. Ta sprememba me pripelje na predčasni pristanek na koncu Kranjske gore. Tokrat sem preletel 55,6 km.
Za naslednji dan meteorologi napovedujejo podobne vremenske razmere, zato se odločim za ponovitev prejšnjega dne. S to razliko, da tokrat štartam na Kriški gori. Ta dan je tu tudi štart evropskega prvenstva. Ne da bi vedel se disciplina tekme nekako pokriva z mojimi načrti. Štart je zgoden in seveda priljubljen “race to goal”. Ko se vzpenjam po poti navzgor, se odpre marker. Nebo nad mano se skoraj pokrije s padali. Nekateri so precej nizko in se kar težko pobirajo. Kupole padal drsijo ob pobočju in puščajo značilen piskajoč zvok. Zraven se vsako toliko časa zasliši šelestenje zapirajoče kupole in seveda vzkliki “scheise, merde…!”. Termika se prebuja in začne delovati s polno močjo. Ko pridem do štarta, so že vsi visoko nad grebenom. Izjema je le nekaj eksotičnih tekmovalcev, za katere je veter na štartu nekoliko premočan. Moji občutki so drugačni, ob čakanju na padalo, ki pride po tovorni žičnici, se žrem za vsako izgubljeno minuto. Končno prispe tudi ta, čakanje le ni bilo nekoristno, saj med tem pripravim vrečo a peska, ki mi bo služil za balast: Prvič sem se odločil za dodatno obtežitev in kot se je izkazalo kasneje, je bila odločitev pravilna. Štart je tak, kot smo ga običajno navajeni z gledati na video posnetkih. Takoj ko potegneš kupolo, te dobesedno posrka v nebo. Za prvi del leta se odločim leteti proti vzhodu, saj imam tam boljša izhodišča za XC prelet. Proti vetru gre nekoliko počasneje, zato se za obratno odločim že na Potoški gori. Bojim se namreč, da mi bo zmanjkalo časa. Z vetrom nazaj gre nekoliko s lažje, predvsem pa hitreje. Do Dobrče ni nobenih težav, tam pa kot ponavadi skupaj z nekaj tekmovalci priletim v termično pavzo. Kar nekaj časa se živčno vrtimo okoli grebena pri v zmajarski rampi, preden končno dobimo dovolj dviganja. Ko “zapnemo steber” nas v hipu dvigne na 2500 m. Od Dobrče letimo klasično pot preko Begunjščice na Stol, ter nato Belco, Golico, Rošco, Babo. V okolici Stola in naprej se vzhodni veter še pojačuje. Let tako izgleda bolj kot letenje ob obalnih klifih pri močnem vetru. Vsa termika je močno zanesena in raztrgana. Tu je resnično potrebna popolna koncentracija, saj je vsaka napaka lahko tudi usodna za varnost. Po Babi se odločim za svojo smer leta, in sicer po južnih grebenih. Ostali se držijo višjih grebenov, tako da ostanem sam. Pot mi je dobro znana, saj sem dan prej letel točno tam. Od daleč opazujem optimiste (ali pa obupne primere), ki se pobirajo po ozkih dolinah, polnih rotorjev in nevarnosti. Sam imam raje vedno v bližini široko dolino, ki omogoča varne pristanke.
Do Kranjske gore gre nekako rutinsko, tam pa se spet obrne veter v zahodnik. Tokrat mi pomaga balast in tako se uspešno prerinem do Rateč. Tu sem še na višini 1600 m. Po nekaj zavojih pa ujamem še nekoliko šibkejše dviganje in kmalu sem spet na 2100 m. Dobra višina mi vlije upanje, tako da se odločim za povratek nazaj. Vem, da ne bo šlo prav daleč, pa vendar poizkušam. Vsaj do Gozda Martuljka, kjer je pristal Sandi. Solidno nadaljujem dokler se dolina pred vasjo Podkuže ne zoži in veter je spet premočan. Poiščem najugodnejši travnik za pristajanje v močnem vetru. In končno po 4 urah in pol spet na tleh. V glavi mi ne da miru, sprašujem se in ugibam koliko kilometrov sem preletel ta dan. Dneva še ni konec, saj me čaka delo v Preddvoru. Ob cesti me pobere češki “team leader” in v športni Škodi “oddrviva” proti Preddvoru.
Najprej grem po formularje za XC prelet, potem pa takoj na računalnik, ki izračuna 85,6 km. Kar je zaenkrat najdaljši prelet z obratnimi točkami v Sloveniji. Z letenjem nadaljujem tudi naslednje dni. Tokrat letim bolj turistično, saj “pravo” letenje ni le uživanje in opazovanje okolice, ampak zahtevno opravilo, ki pobere precej energije, take in drugačne.
Pa vendar, ni ga užitka čez letenje.
Janez Žibert (Ikar 1992, št. 5)